Knjige

Knjige – takšne in drugačne

Po prebrani knjigi smo lahko pametnejši, boljši. Torej tudi lepši (razlaga v naši knjigi Vsi smo lahko lepi). So pa knjige, ki poneumljajo, ogrobljajo. Oddaljujejo nas od lepote – lastne in lepote sveta. In so tiste – verjetno jih je največ –, ki so brez notranje temperature. Ne sprožajo notranjega valovanja. Pri bralcu se nič ne zgodi, nič se ne spremeni. Zato so veliki misleci od nekdaj opozarjali na pomen izbire: »Knjige imajo velik čar za tiste, ki znajo izbirati« (Montaigne), »Pogoj, da bi prebrali tisto, kar je dobro, je, da ne beremo tistega, kar je nesmiselno: življenje je kratko, čas in moč pa omejena« (Schopenhauer), »Boljše je, da ljudje ničesar ne čitajo, kakor da si kvarijo še nerazviti okus« (Cankar).

Ne potrebujemo veliko knjig – potrebujemo dobre knjige

Bolj kot kadarkoli potrebuje človeštvo danes dobro knjigo. Zakaj? Sodobne tehnologije omogočajo proizvodnjo obilja nesmislov. Nikoli v zgodovini ni bil človek obdan s toliko zapeljivimi vtisi in nepotrebnimi predmeti, ki ga oddaljujejo od življenjskega smisla. In nikoli ni nastajalo toliko knjig zaradi neknjižnih razlogov. Zato je človek čedalje bolj zbegan, obrezdušen, malodušen, prestrašen. In potrebuje oprijemališče. Do tega pa je najzanesljivejši kažipot dobra knjiga.

Ni nujno, da jih pišemo – dobre knjige so, toda izgubljene so v oceanu ničvrednih in škodljivih. Nanje je treba nenehno opozarjati. Zato v Jasi ne pripravljamo veliko knjig – pripravljamo dobre, posebne knjige (Schopenhauer: »Bila bi neprecenljiva korist, če bi imeli malo knjig, toda izvrstnih«). In opozarjamo na dobre knjige – od Homerja do naših časov. Naša knjiga Kakšno Slovenijo si želim vsebuje stolpec po celotni knjigi z več sto citati iz najboljših knjig vseh časov.

Babičina skrinja modrosti in lepote

V četrt stoletja delovanja smo pripravili petindvajset naslovov – približno mesečna proizvodnja večjega komercialnega založnika. Vsaka naša knjiga pa je z razlogom. Prinaša novo spoznanje. Izročeno pa je v opojnem prežemanju celovite misli in večne lepote. Večinoma so dvogovor besede in slike. Zato številni doživljajo naše knjige kot »babičino skrinjo modrosti in lepote«. Ganljive odzive nam izročajo otroci in odrasli, visokoizobraženi in »navadni« ljudje, knjižni molji in priložnostni bralci.

To je opogumljajoče. Prevladujoče mnenje namreč je, da posebej poučne knjige niso vabljive, da pa so tiste, ki so najbolj brane, sladkasto ali senzacionalistično lepljive. To deloma drži. So pa tudi bralci, ki jih pritegne življenjska knjiga, ki je bila porojena v močnem valovanju plemenitilnih čustev avtorja. Čustva pa porajajo čustva. Lepo ubesedeno močno doživetje avtorja bo vzvalovalo čustva bralca. In sprožili se bodo trajni procesi plemenitenja in neženja njegove duše. Hlinjena čustva lahko žgečkajo neoduhovljene strasti, močnega valovanja čistega srca pa ne bo. Zato so številne včerajšnje uspešnice danes pozabljene. In so knjige, ki nam tisočletja svetijo v temi.

Zato – zaradi jasnine – so se na naši jasi zbrali avtorji, ki zaznamujejo in močno doživljajo odtise sreče in nesreče na obrazu mimoidočega, sveto žalost v pogledu trpeče živali; avtorji, ki pri padcu cvetlice v prepad slišijo grmenje. Na naši jasi so avtorji, ki sij punčice v očesu fanta in deklice ob dotiku dlani doživljajo kot izvirnost življenja. Avtorji – heroične duše! In si za nas vzamejo čas, tudi takrat, ko ga za velike založnike ni.

Pribežališče upov

Za nas pišejo (ali so pisali) literati, znanstveniki in misleci (omenjamo le nekatere): Neža Maurer (ves čas), Tone Partljič, Vinko Möderndorfer, Bina Štampe Žmavc, Milan Dekleva, Marjan Tomšič, Miha Mazzini, Maja Vidmar, Franjo Frančič, Ciril Zlobec, Tone Pavček, Saša Vuga, Lučka Kajfež Bogataj, Anton Komat, Vlasta Krmelj, Maksimilijana Marinšek, Zlatko Pavlica, Andreja Poljanec, Peter Novak, Boštjan M. Zupančič, Božidar Debeljak … Z nami so (ali so bili) likovni ustvarjalci: Boštjan Plesničar, Tina Perko, Gorazd Vahen, Maja Šubic, Zoran Rožič, Stane Jagodič, Jože Kotar, Klavdij Palčič, Anja Kranjc, Dušan Sterle, Mira Uršič, Tomaž Perko, France Slana, Jože Ciuha … Pa seveda naš hišni avtor in urednik zbirke Onežimo svet, Anej Sam.

Na ta način – v žarečem objemu srca in mišljenja – je bila porojena in živi naša knjižna zbirka Onežimo svet. Odzivi bralcev (ganljivih pisem je za obsežno knjigo) in pedagogov (naše knjige so učni pripomočki na vseh ravneh izobraževanja) potrjujejo, da je zbirka zaživela kot poseben pojav v naši stvarnosti. Kot pribežališče upov.