|
Onežimo svet. |
 |
Ljubim tiste, ki sanjajo o nemogočem. |
|
Jasa |
Goethe |
MOČ BESEDE
Izgovorjena beseda je dejanje. Kot je igra na citre ali aktiviranje jedrske bombe. Kot ukaz (začni igrati, pritisni gumb), predlog (dobro je, da to storiš) ali spoznavno gradivo (ozavestiti stanje in ravnati v skladu s spoznavnim ustrojem človeštva), beseda ima moč. Zato je seveda od nekdaj zlorabljena. Človeštvu pa je veliko gorja prinesla tudi beseda iz ust dobronamernih bedakov (od tod stališče, da nevednež ne more biti dober, lahko je dobroželjen). Ena izmed tragičnih zablod je prepričanje, da je pri popravljanju človeka in sveta učinkovita le lepa beseda.
USODNI POMEN PRAVILNE UPORABE BESED
Zaradi pripravljenosti človeka, da namesto primerne, prave, uporabi oziroma sprejme »lepo« besedo, temelji »hipnotično« delovanje le-te. Tako pa se odpira prostor za neslutene zlorabe besed. Tudi če bi ocena: Ti si krasen fant, odvrnila kriminalca od novih kriminalnih dejanj – to sicer ni dovolj raziskano –, je nedopustna. Ko je naš daljni prednik izmislil besedo, ki odraža nek občutek, stanje, dejanje, je sprožil procese učlovečevanja. Beseda je človeku zagotovila spoznavanje občutkov, doživetij in početij drugih ljudi. Tako so bili ustvarjeni pogoji za oplajanje človeške duhovne substance. Beseda kot most med plemenitilnimi dejanji, jih krepi in poraja nove spodbude. Ko pa je človek v nekem trenutku uporabil neprimerno besedo – namesto meč, je izgovoril citre –, je prišlo do nesporazuma. Ta nesporazum pa je morda eni strani zagotovil navidezno korist, in tako se je začelo kvarjenje človeka in sveta. Slika, ki jo v naši zavesti ustvari beseda citre – igranje na citre, vonj lipovega lesa, izmenjava misli ob kozarcu vina (ali podobno, odvisno od življenjskih izkušenj in domišljije) –, je spodbuda, da sprejmemo neko povabilo. Zato ni, oziroma ne bi smelo biti takoimenovanega vljudnostnega ali terapevtskega razloga za ločitev besede od vtisa, ki se v njej zrcali. Če to sprejmemo, smo udeleženci pri procesu razčlovečevanja človeka. Zato mora človek uporabljati primerne besede – v vlogi dramilca je to posebej pomembno. Tistega, ki zavestno potvarja dejstva, moramo poimenovati lažnivec. Če bi rekli, da ne govori resnice, bi uporabili neprimerno besedo in dejansko ponaredili neko stanje. Isto bi seveda storili, če bi poimenovali lažnivec tistega, ki iz nevednosti podaja neresnične informacije.
SLEDITI PLATONU IN CANKARJU
Točasna votla vljudnost je zelo moteča pri odraščanju človeka. Ljudje brez možnosti globljih doživetij, si ne upajo izgovoriti besede, ki je odraz razjedajočega obupa ali prekipevajoče sreče. S prilizljivimi besedami pa šarmirajo mrtvoudne množice, obrezdušene politike, in tako svojo votlo vljudnost vgrajujejo v pravila lepega vedenja in zakonske norme (na neprimerni besedi temelji zelo nevarna »igra«, ki jo poznamo pod imenom manipulacija). Danes ni več lažnivcev, ni zločincev, ni moralnih idiotov, a ni niti bisernih ljudi, svetlih likov. Prvih ni, ker smo »vljudni« (spomnimo se, kaj je Cankar zapisal o slavnem italijanskem pesniku D'Annunziu, ko je ta podprl Mussolinija: »pokvarjen ... okradel narod ... opeval tatvino ...«), drugih ne more biti, ker neizgrajen človek ne pozna teh stanj (spomnimo se, kaj je Platon povedal o Sokratu: »Najboljši, najrazumnejši in najpravičnejši«).
Resnično pa lahko človeški dolžnosti sledimo in lastni obstoj opravičujemo le, če ozavestimo pomen besede.
RAZČLOVEČAJOČE KNJIGE V ŠOLSKEM SISTEMU
Kraja idej in plagiranje je tako velika nesreča za boljši del človeštva, da je Nietzsche svoj čas zagrmel: »Glejte te odvečne! Kradejo dosežke ustvarjalcev in blagor modrecev: to krajo imenujejo ustvarjanje«. Na večnega Nietzscheja sem se spomnil zdaj, ko s tega spleta umikamo temo Šole in vrtci.
Ne, nismo obupali – nasprotno! V času, ko proizvajalci tega in onega, nosilci različnih ideologij, zagovorniki razčlovečajočih praks, častihlepne sive ničle in podobni, obravnavajo otroke kot prazne kasete, na katere lahko posnamejo svoje želje in potrebe – večinoma grde, neredko ogabne –, se bomo še vztrajneje bojevali za pravice otrok, da stopijo v odraslost na pravi strani življenja. Naše knjige Ti si moje srce, Zgodba o knjigi, Otroci in moda … to potrjujejo. Zaradi neučlovečenih posameznikov, ki niso ozavestili smisla življenja in ga skušajo doseči s služenjem denarja neizbirajoč sredstva – ubijanje svetosti, »uporaba« otrok za služenje; vse je upravičeno, če prinaša zaslužek –, pa moramo umakniti nekatere sicer zelo smiselne vsebine s tega spleta. Prepogosto se namreč dogaja, da v naši »embalaži« prodaja človeška gniloba lastne škodljive izdelke (predstavljajmo si: v embalaži za zdravilo, prodajati strup). Preden kdo opozori na škodljivo knjigo ali kakšno drugo stvaritev – če se to sploh zgodi –, je ta zaradi smiselne in obetavne »embalaže« že množično sprejeta in učinkuje.
PREKLETSTVO PLAGIRANJA
Plagiatorji so resnično velika nesreča na opotekajoči se civilizacijski stezi – nenehno razgrajujejo procese učlovečevanja (ob tem je treba reči, da je neka stvaritev lahko spodbuda za novo ustvarjanje: k veličastni Eneidi je Virgilija inspirirala Homerjeva Iliada; motiv doktorja Fausta, ki prodaja dušo hudiču, je spodbudil številne umetnike in vsi so ustvarili samosvoja umetniška dela). Tudi ko plagiat sam po sebi ni škodljiv, odvrača pozornost javnosti od originala, lahko destimulira prave ustvarjalce, prispeva k razgrajevanju ideje pravičnosti. Je torej škodljiv.
Plagiat je praviloma škodljiv že po lastni strukturi. Ker plagiator doživetja ne more ubesediti (naslikati, komponirati …) kot pripovedi, ki ima lastno eksistenco, notranjo »temperaturo«, ki bi torej bila živa in živo delovala – ne more, ker je v njem premalo oduhovljene substance –, od drugega prevzame določene elemente, ki nakazujejo estetsko doživetje, življenjske resnice, toda nova zgradba nima notranjega življenja. Zaradi ukradenih estetskih sestavin (ko je plagirana umetniška stvaritev) oziroma opaznih resnic (ko gre za filozofsko ali znanstveno delo), je plagiat obetaven in vabljiv. Ker pa je sestavine novega dela »zložil« posameznik brez občutka za harmonijo – ne doživlja sozvočja biti –, nova stvaritev praviloma poživlja nizke strasti; ko neko resnico prevzame miselni banavz, z njo pretihotapi veliko neresnic, tudi tragičnih. Zato so plagiati močan dejavnik razčlovečenja človeka in razlepotenja sveta.
Že s prvo našo knjigo – Pikapolonica na prašni cesti – je javnost, predvsem pa pedagoška stroka, prepoznala nekaj novega, posebej učinkovitega v delovanju nevladnih organizacij. Neža Maurer, Tone Pavček, Bina Štampe Žmavc, Marjan Tomšič in drugi resnični ustvarjalci, so močna doživetja zaradi uničevanja Narave izročili kot umetnino, ki pri bralcu (otroku in odraslemu) sproža trajne procese mehčanja odnosa do vseobstoječega. Dobronamerni poznavalci zatrjujejo, da smo s to knjigo naredili več za ozaveščanje pomena ohranjanja Narave, kot država in vse druge nevladne organizacije skupaj z utrujajočimi statističnimi podatki, ekspertnimi analizami stanja in podobno. Ko pa je na knjižni trg prišla knjiga Sijaj drugačnosti (umetniške stvaritve duševno in telesno prizadetih otrok in odraslih), je Ekološko-kulturološko društvo Jasa s knjižno zbirko Onežimo svet zaslovelo kot svojevrstno presenečenje v sferi civilne družbe in založništva. In ko so se osnovne šole in druge izobraževalne institucije odprle za našo zbirko Onežimo svet, je na njihova vrata potrkal predstavnik – bodimo pozorni na naziv! – Ekološko-kulturnega društva za boljši svet (vpisan v register 23. decembra 2001, torej nekaj mesecev po izidu naše knjige Sijaj drugačnosti) s knjigo Iskalci biserov, ki je videti kot nadaljevanje Pikapolonice na prašni cesti in Sijaja drugačnosti. Na platnici pa zapisano: Priročnik za razredne ure. In ker v oceanu informacij učitelji niso zaznamovali razlike med Ekološko-kulturološko društvo in Ekološko-kulturno društvo (predstavljajmo si še ta občutek za spodobnost: zase javno zapisati, da si kulturen), med Onežimo svet in Za boljši svet; ker je navidezna struktura knjige Iskalci biserov preslikava strukture Pikapolonice na prašni cesti in Sijaja drugačnosti; ker si nihče ne predstavlja, da je možno na platnici zapisati Priročnik, če pristojna inštitucija ni knjige ovrednotila in izdala sklepa (kaznivo dejanje je na dlani), iz vseh teh razlogov so šole sprejele to tvorbo kot posrečen spoj pouka, najvišjega umetniškega rezultata in krepčajoče nežnosti.
JUNAKI ČRNIH KRONIK PIŠEJO UČBENIKE
Da pa bi predočili tragičnost sporočila te krparije, vesoljno oddaljenost »avtorja« od Pratemelja ter pojmov Lepota in Dobrota, bi potrebovali obsežno knjigo. Za zaprepadenost je dovolj spoznanje, da iz tvorbe Iskalci biserov izhaja: Če zbolimo za rakom, nam ni treba hoditi k zdravniku – »ko pozabimo nase, bo naša bolečina šla«; 40.000 otrok, ki vsak dan v svetu umrejo od lakote (povprečno), so sami krivi: »svoje pozornosti niso usmerili k svetu«; vse knjige od Ajshila in grške tragedije, preko Shakespeara, Danteja, Balzaca do Cankarja je treba izločiti iz knjižnic, in »brati knjige, ki te bodo razveselile«; »če prebereš Oshoja, potem ti ni treba nič več brati«. In tako naprej, teh odpadkov vzhodnjaške religije, ki so bili le s tvorbo Iskalci biserov pretihotapljeni v šolski sistem, je toliko, da bi onesnažili epoho. Koliko pa je ta tragična tvorba vgrajena v izobraževalni sistem, kaže tudi podatek (vir: Supervizor): do sedaj je prinesla Goranu Škobalju (»bioenergetik, izvajalec new age ponudbe shen qi«, sledbenik dobro nam znane Kitajke iz črnih kronik Alping Wang) 369.645,26 evrov (7.000,00 evrov je prispeval Urad vlade za komuniciranje). Dan, današnji mu številni odpirajo vrata misleč, da prinaša knjigo iz zbirke Onežimo svet. Prekletstvo plagiranja!
Malo manj vulgarno, nič manj škodljivo pa nas plagira ekonomistka Helena Kraljič, ki se je pred par leti spomnila, da bi lahko pisala knjige za otroke z namenom ekološkega ozaveščanja, v ta namen ustanovila založbo Morfem in po formuli naših knjig za otroke izda vsake nekaj časa »najboljšo ekološko slikanico v Sloveniji«; kopirajoč naš ekološko-izobraževalni natečaj S pikapolonico na zeleno jaso, ki je bil nekaj let na tem spletu, pa »organizira številne ekološke projekte«. Preslikala je tudi našo akcijo Knjiga Neže Maurer 'Ti si moje srce' v vsako družino s predšolskim otrokom.
Kako se kaže škodljivost plagiranja Helene Kraljič?
Tako, da knjige založbe Morfem (največ jih podpisuje Helena Kraljič) izroča javnosti s prepričljivo razlago (»… da bi otroke na nevsiljiv način uvedli … saj bodo le tako znali pravilno ravnati, ko bodo odrasli …«), ki jo je skoraj dobesedno prevzela od nas (»… na nevsiljiv način pomoč otrokom pri vstopanju izza ograje otroštva v odraslost … slikanica je dober uvod v odraslost« - Zemlja ima srce in Ti si moje srce), ter da strukturno spominjajo na naše omenjene knjige, jih v šolah sprejemajo kot spoj dobre literature, poučnosti, lepe človeškosti, in so na številnih bralnih seznamih. Gre pa za besedila, ki niso literatura. O pretakanju doživetij v besedne volumne, o čutenju odnosa med besednimi slikami in izrazi, doživljanju jezika kot živega pojava – o tem sploh ne moremo govoriti. Preprosto gre za puščoben besednjak in robata ubesedenja hlinjenih občutkov. Na ta način se pri otrocih (in odraslih) spreminja pojmovanje literature, nižajo vrednostna merila. Posledično, bodoče odrasle oziroma prihajajoče generacije ropamo estetskih doživetij in nižamo raven učlovečenja – to pa je tragično.
SREČA ZARADI HRUPA – DELOVNI ZVEZEK
Druga nesreča pa so škodljiva sporočila njenih knjig. Če bi toliko avtorske neotesanosti in sprevrnjenega razumevanja stvarnosti ugotovili v kakšni ceneni detektivski zbirki, bi morali biti zaskrbljeni. V času, ko je hrup resnični onesnaževalec vseobstoječega, ko pred infantilno glasbo človek nima več kam zbežati in se srečati s seboj, je glavni junak Helene Kraljič (v slikanici Ples v zabojniku) radio, ki nenehno predvaja glasbo, tudi v zabojniku, izklopiti ga ni mogoče in je zato vsem krasno, brez njega pa bi bilo življenje nesmiselno. Da, v knjigi, ki »uči otroke, kako bodo ravnali, ko bodo odrasli«. V drugi »najboljši ekološki slikanici«, pa junak (pozitivni, da ne bo pomote) »uživa ob vonju šunke«; v naslednji »najboljši ekološki slikanici« se živalice »sladkajo« tako, da druga drugo pojedo, in tako naprej, tovrstnih sporočil je za obsežno knjigo in to je »pakirano« v spremne besedne sklope, ki so dijakom in učiteljem znane, kot besede, ki so v življenje pospremile Pikapolonico na prašni cesti, Ti si moje srce, Zgodbo o knjigi, Zemlja ima srce …
Zaradi brezdušnih zaslužkarjev so otroci nenehno, in čedalje bolj, obdani z neštetimi škodljivimi vsebinami, žal tudi – kot vidimo – s škodljivimi knjigami. Vedoč, da je škodljivi knjigi najboljši odgovor dobra knjiga, smo povabili Nežo Maurer, da zapiše tisto, kar je treba povedati najmlajšim pri prvih odzivih na zunanji svet. Kot oseba z izjemno življenjsko izkušnjo, na visoki ravni učlovečenja, s posebno zmožnostjo miselne predelave resničnosti, ki pa še zna spregovoriti v govorici otrok, je s knjigo Ti si moje srce Neža Maurer ustvarila zanesljiv uvod v odraslost na pravi strani življenja. Moč sporočila je s sugestivnimi podobami podvojila slikarka Maja Šubic. Ker gre za umetniški izraz (besedni in likovni), knjiga vzvalovi občutke malega bralca in v njegovi zavesti zapusti sledi. In je lahko neka obramba pred grdim delom vsakdanjika. Da pa bi knjiga zaživela kot neka možnost, smernica, orodje …, mora priti v roke otrok oziroma staršev. Neposredna obdaritev je edino zagotovilo, da bo prišla do vseh. In letamo naokrog, garamo, jo zagotavljamo, akcijo izvajamo po logiki brezpogojnosti človekove nravne dolžnosti: Početi dobro. Do sedaj smo jo, preverljivo je, izročili sedemtisočim otrokom. Za petami pa se nam je takoj znašla Helena Kraljič z akcijo 22.000 brezplačnih delovnih zvezkov z ekološkimi vsebinami otrokom in mentorjem. Zdaj pa poglejmo, do kam seže razčlovečajoča blagovna etika: uporabniki »delovnega zvezka« – zaenkrat jih je 22.000 – so morali oziroma bodo morali kupiti devet »najboljših ekoloških slikanic« založbe Morfem, pet naslovov je podpisala Helena Kraljič – vgrajene so namreč v »delovni zvezek«. Tako bodo »brezplačni delovni zvezek« starši plačali devetkrat, naši otročički, pa bodo srečni, ker »radia ni možno izklopiti«; srečo bo višal »vonj šunke«, pa še opazovanje živalic, ki se »sladkajo«, jedoč druga drugo. In se bodo otroci »na nevsiljiv način naučili …«, in to je ta naša žalostna resničnost, ki naznanja neobetavno prihodnost. Kako pa je država ovrednotila poslanstvo Helene Kraljič? Zaenkrat s 431.823,03 evri (isti vir).
Pet minut televizijske slave in nekaj denarja ter precej zmede v javnosti so si zagotovile tudi Maja Rijavec, Urša Štrukelj in Maja Modrijan tako, da so leta 2007 vpisale v register nevladnih organizacij Kulturno ekološko društvo.
Knjiga je splošno dobro – pripada vsem. Mi smo iskreno veseli citiranja naših knjig (pred kratkim smo Spletni knjigi dovolili brez centa nadomestila objavo Zgodbe o knjigi) – to je smisel pisanja. Toda uporabiti obetavne misli kot »embalažo« za razčlovečajoče tvorbe in zaslužek, je do te mere družbeno škodljivo in ogabno početje, da se mu učlovečen človek mora zoperstaviti. Strastno.
»POVZROČANJE ŠOKA IN NELAGODJA« – UČBENIK
Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje je leta 1997 neko tvorbo Mateje Krašovec Pogorelčnik, s »samozatajevalnim« naslovom Estetika oblačenja, potrdil kot učbenik. V knjigi Kam greš, Evropa sem, med drugimi škodljivimi knjigami, analiziral tudi ta »učbenik«. In zares: če bi na takšno razlago umetnosti (»Umetnost je oblika medsebojne komunikacije … Da bi dosegli večji izrazni učinek, se nekateri umetniki poslužujejo neharmoničnih, agresivnih učinkov, ki povzročajo šok in nelagodje …«) in estetike (»Estetika ima zaradi prijetnih, harmoničnih učinkov v umetnosti zelo pomembno vlogo … je moč izpovedi pomembnejša od estetike«); če bi na takšne logiške paradokse in raven pismenosti (»v njej se identificiramo … harmonični učinek … smeri dokazujejo …«) naleteli v kakšnem bulvarskem tračoidu, bi se morali zganiti zaradi ropanja elementarne logike in razjedanja primarnega gona za poetizacijo življenja.
Čeprav sem, zavedajoč se pomena pravilne uporabe besed, to parado sebeljubne, robate plitvoumnosti pravilno poimenoval – seveda, po temeljiti analizi – se poklicani (država, avtorica, založnik) niso odzivali. In ta rakasta tvorba je še naprej učbenik.
DENAR DRŽAVLJANOV ZA IZROJEVANJE OTROK
Za nekaj mesecev ustaviti vse dejavnosti Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter ta kadrovski in finančni potencial uporabiti za vrednotenje in selekcijo učbenikov ter knjig v šolskih knjižnicah – bi bil zagotovo največji možni prispevek k duhovnemu zdravju prebivalstva in perspektivi slovenske države. In reševanju vseobsegajoče krize. Zavedajoč se vpliva priljubljenih knjig na življenjski nazor bodočega odraslega, sem v knjigi Kam greš, Evropa analiziral tudi nekaj tipičnih knjig, ki so na različne načine vgrajene v izobraževalni sistem, čeprav niso učbeniki. V stanju, ko učitelji ne morejo prebrati vseh novih knjig (v Sloveniji je okrog pet tisoč novih naslovov letno, od tega okrog tisoč leposlovnih), za priporočilne bralne sezname določajo predvsem naslove s »pečatom« države (sofinancirane s strani Ministrstva za kulturo), Društva slovenskih pisateljev, nagrajene knjige, tiste na seznamu Društva bralna značka, Eko šola in tako naprej. Z močjo argumentacije sem predočil tragične učinke čaščenih knjig in avtorjev na pojmovanje življenja in sveta mladih bralcev. Za ilustracijo omenjam le nekaj primerov, ki so v knjigi celovito predočeni.
Z zavidljivo denarno podporo in s priporočilom države, prispeva pisatelj Brane Mozetič, prispeva vztrajno in učinkovito, k tragičnim oblikam izrojenosti mladostnikov (»Postavil sem ga na vse štiri in se mu zapičil v rit. Jan je pokleknil predenj, mu v usta tiščal kurca ter ga vztrajno klofutal po obrazu« – iz knjige Angeli). Okrog šestdeset knjig Založbe Škuc v zbirki Lambda propagira najbolj nagnusne oblike seksualne izrojenosti, a vse te knjige prinašajo v šolske in splošne knjižnice zagnani zagovorniki istospolnosti, s »pečatom« države, Mirovnega inštituta Slovenije; z največjo možno medijsko podporo in s podpisom številnih intelektualnih avtoritet (Aleš Debeljak, Lev Kreft, Vlasta Jalušič, Roman Kuhar, Vesna Leskošek, Darko Štrajn …). Iz nedefinirane sicer vabljive tančice različnost bogati (katera različnost?; različnost v metodah ropanja življenjskosti; različnost v oblikah ubijanja?), izvaja »moderna« Evropa pred očmi nemočnih staršev, učiteljev, učlovečene manjšine, najhujše oblike degeneracije naših otrok. Izvaja strašen zločin. Tudi z močjo knjige (O, Evropa! … Tvoja stara basen se utegne še enkrat spremeniti v »zgodovino« – še enkrat utegne neznanska neumnost zagospodovati nad teboj in te odnesti! In pod njo ni skrit noben bog, ne!, samo »ideja«, »moderna ideja«! … – Nietzsche).
NAGRAJENE KNJIGE – ROPANJE ŽIVLJENJSKOSTI
Knjižnično nadomestilo (denarna nagrada države za najbolj izposojane knjige v splošnih knjižnicah) je učinkovita iznajdba države za ubijanje pojma o umetnosti. Ko vemo, da so nekaj časa po izidu najbolj brane »lepljive« knjige, ki žgečkajo nizke (tudi nizkotne) strasti in ponujajo bližnjice do »uspeha«, je namen države na dlani: zaradi lažjega manipuliranja, oblikovati nezrelo družbo. V knjigi Kam greš Evropa sem s temeljito analizo pokazal, da so najbolj brane knjige tragično škodljive (drugo je izposoja Cankarja, Svetlane Makarovič …, ki so obvezno branje). Lažniva Suzi Dese Muck (življenjsko načelo: »Lagati je treba«; kazalec uspešnosti: »Rdeči ford cabriolet. Z odprto streho«; zaželeni besednjak: »… vse podobe zasrala«) ali Košarkar naj bo Primoža Suhadolčana (vzgoja mladostnikov v športni dvorani: »…dvorana je grmela. Bojni kriki so se mešali z ropotanjem bobnov, kričanjem trobent, razbijanjem zvoncev in tuljenjem … vsak sodnik bo dobil svoj štrik«; način prehrane glavnega junaka: »izključno sendviči«), sta le tipična primera. Z nagrado Večernica, sta učinkovanje Lažnive Suzi okrepila časopis Večer in Založba Franc Franc Ferija Lainščka (ustanovitelja Večernice), k branosti Košarkar naj bo, pa dodatno prispeva Društvo bralna značka z uvrščanjem knjige na bralni seznam, ki je pogoj za pridobitev kultne Bralne značke.
INTELEKTUALNA PROSTITUCIJA V REDAKCIJI KULTURE VEČERA
Redakcija kulture Večera ustanovila »Gibanje za kakovostnejšo knjigo za otroke« (Večer, 7. decembra 2010). Zakaj? »Kot smo ugotavljali žirijci letošnje večernice, skoraj polovica lanske knjižne produkcije ni ustrezala niti minimalnim standardom kakovosti«. In zato: gibanje. In seveda naklonjenost zaskrbljenih staršev, učiteljev ….
Spomnimo se, kako je bil pred nekaj leti čaščen nek naš gasilec, ki je v nekem obdobju »najhitreje prihajal na mesto požara in pogumno reševal ljudi, živali, premoženje …«. Da, v polni pripravljenosti ga je podtikal. Ali makedonski novinar, ki je vedno prvi obveščal o umorih. Do vseh podrobnosti – natančno. In je seveda bil čaščen. Morilec. Tako je s »kulturniki« Večera. V zadnjem desetletju ni ta redakcija javnosti predstavila ene same kakovostne knjige. Tudi veličastne poeme Opomin k čuječnosti Saše Vuge, ne. In ne jubilejne knjige o Neži Maurer Nežina steza (ob 80-letnici rojstva in 50-letnici umetniškega ustvarjanja), ki je, trdijo poznavalci, najvišji vrh jubilejnih knjig v zgodovini slovenskega založništva. Pa vsebuje še najsijajnejše dosežke na področju mladinske literature v novejši zgodovini. Iz knjige Kam greš, Evropa pa je razvidno, da je urednica kulture Melita Forstnerič Hajnšek častila poezijo haškega zapornika Radovana Karadžića (pri bralcu poživlja ubijalske strasti); veliko prostora je zagotovila knjigi, ki sta jo pripravila skupaj z očetom. Njena naslednica Petra Vidali pa je trikrat obveščala javnost o knjigi, ki je izšla na Hrvaškem. Kako pa to? Ja, avtorica je prejšnja šefinja Melita Forstnerič Hajnšek.
To je torej kultura Večera, ki ustanavlja Gibanje za kakovostnejšo knjigo za otroke. In ni problem v tem, da so vabljivo »embalažo« prevzeli iz mojih uvodnih besedil knjigam Kresnica na dlani (2006), Zgodba o knjigi (2006) in Zemlja ima srce (2009), temveč je nesreča v tej človeški gnilobi, ki z enim koristnim dejanjem zamegljuje resničnost in si tako ustvarja pogoje za prikrito ledeno profiterstvo in, dobesedno: banditizem.
DRŽAVA UBIJA DOBRO KNJIGO
Omenjeno knjižnično nadomestilo je le ena med številnimi iznajdbami države za mrtvičenje umetnosti in višanje učinkovitosti razčlovečajočih knjig. Za knjigo in umetnost v celoti, pa je največja nesreča Javni razpis za izbor kulturnih projektov na področju umetnosti in knjige. Za te nacionalne projekte država zagotavlja veliko proračunskega denarja, toda, pozor … Država ne sofinancira umetniških stvaritev, ki so pred nami in jih je možno ovrednotiti. Ne, plačuje mačka v žaklju. Sofinancira bodoče knjige (razstave, koncerte …). Na osnovi česa? Tistega, kar so o bodoči knjigi zapisali avtorji, založniki … In tako je šivilja Mure zagotovila denar za knjigo, ki propagira življenje z mamili in zastrašujoče oblike izrojenosti (Mozetičevi Angeli); denarno je podprla vadbišče obrezdušenja in ogrobljanja (Lažniva Suzi), iluzijo življenja (Janov krik). Še več, iz knjige Kam greš, Evropa je ugotovljivo, da je Murina šivilja prispevala denar tudi za »knjige«, ki so le v prijavi za razpis – prijavitelji niso prijavljenega nikoli oknjižili.
V javni polemiki z direktorjem Javne agencije za knjigo Slavkom Preglom, sem dokazal, da ta agencija, (dosedanje) Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana oblikujejo razpise, ki jim omogočajo preusmerjanje davkoplačevalskega denarja na račune posameznikov in interesnih skupin (Dnevnik, 18. junija in 25. julija 2011). In – nič. Priznali so, in – nič!
To je ta žalostna resničnost. Jaz sem večkrat, na različne načine skušal državi dopovedati, da človeštvo ne potrebuje veliko knjig, temveč dobre knjige. S tem, ko se odločimo za množično produkcijo, smo se odločili za škodljive knjige – preprosto, dobre knjige ne nastajajo vsak dan, so redkost (najceloviteje sem to pojasnil v knjigi Kam greš, Evropa). Drugič, že 20 let dopovedujem državi, da ni možno vrednotiti (in sofinancirati) bodočih knjig – novo knjigo je treba prebrati, in če je prava knjiga, če vnaša smisel v nesmisel, ki nas obdaja, če prispeva k pravi strani življenja, če nas učloveča, je treba poskrbeti, da pride v vsako družino. To bi bila skrb za zdravo družbo, za svet kot spodobno bivališče. Rezultat mojih prizadevanj: država me onemogoča, pogosto brutalno, neznani mi bralci knjig zbirke Onežimo svet pa pišejo ganljiva pisma. Nič novega pod Soncem, torej!
MOČ JAVNEGA PISMA
Redka odprta pisma mislecev vplivnim posameznikom so opazneje spreminjala stvarnost kot vse strokovne in fenomenološke analize stanja skupaj. Tudi umetniška dela, ki sprožajo procese estetizacije in učlovečevanja, ne razrešujejo aktualnih zapletov – delujejo na daljši rok.
Z odprtim pismom predsedniku republike je Zola svojčas rešil življenje na smrt obsojenemu, sicer nedolžnemu generalu Dreyfusu – le z literarnim opusom, sicer močno humanistično naravnanim, te do neba vpijoče krivice ni mogel popraviti. Za razliko od splošnih analiz ali umetniških del, v katerih se lahko prepoznajo številni – kjer so številni krivi, pa ni nihče kriv in se nihče ne počuti pozvan na zagovor –, pismo izpostavlja določeno osebo. V takšni ali drugačni luči. Vsekakor pa je neko osebo postavilo v stanje – govorim seveda o pismu z razlogom, ki je miselno dodelano in kvalitetno ubesedeno –, ko ta mora ukrepati. S takojšnjim odzivom ali z opaznim spreminjanjem prakse. Afera Dreyfus je najbolj znana, sicer je precej primerov – od Voltaira do našega sodobnika, hrvaškega javnega intelektualca Predraga Matvejevića (odprta pisma številnim najvplivnejšim voditeljem sveta je 1986. objavil v knjigi Otvorena pisma) – popravljanja krivic z močjo odprtega pisma. In, seveda, kolikor bolj je pismo obvezujoče, več gorja (praviloma) prinaša piscu. Verjetno je tudi to razlog, da se javni intelektualci redkeje odločajo za to obliko popravljanja krivic.
V času, ko se je Zoran Janković pripravljal na prevzem vodenja vlade, se mi je zdelo nujno opozoriti na krivico, ki bi lahko doletela slovensko ljudstvo, ki je večinoma dobrohotno in, posledično, precej naivno. Na najbolj živ, neposreden način. Čeprav slovenski časopisi pisma niso objavili – razloge odklanjanja mojih besedil bom posebej pojasnil –, se zdi, da so na videnje prebivalstva in držo Jankovića nekoliko vplivale že objave in razprave na spletnih straneh – bile so prisotne na vseh medijskih portalih.
Zaradi posebnosti odprtega pisma se bom tudi na ta način odzival na kakšno bolečo krivico, na napačen akord v harmoniji sfer. Zaenkrat tukaj, po tem pa morda tudi v knjižni obliki.
***
Odprto pismo Zoranu Jankoviću, kandidatu za predsednika vlade
POMAGAJTE SLOVENIJI – UMAKNITE SE IZ POLITIKE
Pozdravljeni, gospod Zoran Janković!
Čeprav je državljanska in človeška dolžnost vsakega med nami, da se opredeljuje (po možnosti javno) do posameznikov, ki oblikujejo resničnost in vplivajo na prihodnost, dovolite da se vam na kratko predstavim in pojasnim motive tega javljanja. Ukvarjam se s pisateljevanjem in dobrodelnostjo (to sicer nerad omenjam, ker danes knjige večinoma objavljajo posamezniki brez kakršnihkoli zmožnosti miselne predelave stvarnosti in umetniškega ubesedenja doživetij; dobrodelnost pa je najpogosteje le donosen poklic). »Greh«, da se ukvarjam s pisanjem mi je lažje priznati, ker sem avtor z najvišjim odstotkom stvaritev, vgrajenih v izobraževalne procese v samostojni Sloveniji – kar je preprosto preverljivo. Manj vidno (delujem samozatajevalno, zunaj medijske pozornosti), toda ugotovljivo je, da sem po logiki čiste dobrodelnosti uresničil več izobraževalno-učlovečajočih zamisli z največ splošne koristnosti. Je pa še neka potrditev moje odgovorne hoje skozi življenje: čeprav sem v ozkem krogu najplodovitejših ustvarjalcev v državi, živim v nenehni eksistencialni negotovosti, država pa je moj trajni nasprotnik (... resničen umetnik stoji zmirom v nasprotju in v boju s svojo družbo ... – Cankar). In še motiv za to pismo: večna in univerzalna potreba učlovečenega posameznika po pravičnejšem svetu.
Gospod Zoran Janković! Z jasnim bitnogledom – zagotovilo so moje knjige, ki jih je sprejela pedagoška stroka – apeliram na vas: odstopite od kandidature za funkcijo predsednika vlade, umaknite se iz politike (že od udeležbe na volitvah sem vas skušal odvrniti, toda časopisi niso objavili mojega odprtega pisma)! Zakaj?
Slovenski človek (seveda so posamezniki takšni in drugačni, govorim o prevladujočem) je že zdavnaj ponotranjil življenjski nazor Trubarja, Bohoriča, Dalmatina, Prešerna, Vodnika ...; tudi v tem obrezdušenem času sledi večina slovenskega prebivalstva izročilu Slomška (Mož beseda več velja kakor kup zlata.), Gregorčiča (Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.), Cankarja (Brez sovraštva na pot; težje je v srcu sovraštvo nego bridkost.), Kocbeka (Vse je prazno razen silovitega preraščanja sebe.), Trstenjaka (Zvestoba načelom je resnična krepost.) ... Zato je danes slovenski narod v ozkem krogu etično najvitalnejših v svetu. V stanju pospešenega razčlovečevanja človeštva in razlepotenja sveta so prevladujoče lastnosti slovenskega naroda: poštenost, poudarjen občutek za pravičnost, sočutje do trpečih, spoštljiv odnos do narave, pravilno razumevanje nacionalne pripadnosti, kultivirano izražanje občutkov ... – up, da svet še ima kakšne možnosti. Zato je treba ta življenjski program krepiti in paziti kot punčico očesa.
Vaš življenjski nazor, v svetu sicer prevladujoč, je tragičen za prihodnost slovenskega naroda. Že kot župan prestolnice ste opazno prispevali k razgrajevanju moralne zgradbe tega ljudstva in ponarejanju življenjskosti (krivi ste, da se v slovensko miselnost ukoreninja razčlovečujoče razumevanje, po katerem poštenost in delovna učinkovitost ne gresta skupaj – to je čista negacija človečnosti – ter da mesto živi po logiki podjetja, torej da je življenje podjetje ...), če pa postanete predsednik vlade, boste tragično poglobili delitev med Slovenci, večji del ljudstva boste porinili v brezup in samomorilnost. To je, žal, na dlani – poglejte, z bistrim očesom poglejte, kaj se dogaja s slovenskim ljudstvom v teh dneh (dejstvo, da številni intelektualci pakirajo kufre, ni najhujše). Preprosto: vi hodite skozi življenje s kalkulatorjem v roki, slovenski narod pa ima dušo; vi želite imeti, slovenski človek želi biti.
Gospod Zoran Janković! Ta časopisni prostor ne omogoča temeljitega utemeljevanja zapisanih trditev – zagotovili ste dovolj gradiva za obsežno knjigo in ta zagotovo bo –, za dobrohotne bralce je dovolj naslednje: Vaše bogastvo, ki ste ga ustvarili kot vodja Mercatorja, presega (pa še koliko presega!) vaše osebne dohodke. Z neba ni padlo, odkod vam torej! Po življenjski poti povprečnega Slovenca bi vaša sinova, glede na življenjsko dobo in strokovne kompetence, živela v najemnem neprofitnem enosobnem stanovanju in bi se komaj prebijala – oba pa sta v krogu najbogatejših Slovencev (mlajši je to postal v času vašega županovanja). Odkod vse to bogastvo mladostnikoma, ki sta komaj stopila na pot odraslosti?
Gospod Zoran Janković! Slovenski človek prenaša otrokom plemenito izročilo prednikov (... stopajte s krepostjo in krvjo prednikov, vsem na korist. – Bohorič; Treba pa je tudi mladenču, da se že zgodaj navadi lepega in vztrajnega dela. – Kette), vi pa ste z močjo položaja zagotovili sinu maturo. In ta življenjski program vgrajujete v dušo slovenskega človeka, ki je ponotranjil Bohoriča in Ketteja. To je boleče, gospod Zoran Janković, kajti to je napačen akord v harmoniji sfer! Učlovečen človek pa gre raje po poti samomorilnosti, kot da bi tonil v blatu banalnosti. Zato apeliram: naredite dodatni miselni napor, ozavestite dejstvo, da zaradi neke sladkasto-vabljive krparije razgrajujete visoki življenjski program slovenskega človeka. Končno, bodite zmožni elementarne spodobnosti: brez kakršnihkoli odtisov slovenskega duhovnega izročila v lastni duhovni substanci in brez poznavanja bitja slovenskega jezika (iz osnov psihologije vemo, da posameznik ne vpija jezika okolja, če ga intimno odklanja) ste si dovolili oblikovati življenje prestolnice, zdaj pa bi še vodili državo. Voditi državo brez možnosti osnovnega vpogleda v Pratemelj, pa je nepredstavljivo. Razen tega, družbeni položaji, ki vsebujejo tudi simbolno dimenzijo, zahtevajo od nas priseljencev dodatno uvidevnost. Le v primeru, če ponotranji najboljše v življenjskem okolju, v katero je prišel, in če ima plebiscitarno podporo avtohtonega prebivalstva, si priseljenec lahko dovoli kandidaturo za funkcijo s poudarjenim simbolnim pomenom. Vi pa od slovenskega duhovnega izročila niste ponotranjili ničesar, prinašate le nove formule zapeljevanja množic in razgrajevanja lepe človeškosti zaradi (navidezne) osebne koristi, in bi brez podpore slovenskega naroda vodili državo (najmanj tri stranke so dobile višjo podporo Slovencev, če vemo, koliko Srbov je v Sloveniji in drugih priseljencev, ki so vas volili – tudi sam sem kot priseljenec začutil prav začudujočo mobilizacijo vaših volivcev). Naravnost zastrašujoče! Zato še enkrat: odpovejte se kandidaturi – umaknite se iz politike (odpovedovanje je pogosto samoobdarovanje)!
Upajoč, da boste pravilno razumeli moje besede – govoriti o tistem, kar je vredno mišljenja, pomeni: biti –, vas lepo pozdravljam!
Anej Sam
***
Odprto pismo ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žigi Turku
UČENJE RAZČLOVEČEVANJA
Pozdravljeni, gospod minister!
Starši in učitelji, ki se še držijo jedra življenja, so zaprepadeni: pred očmi vseh nas se z močjo šolskega sistema usmerja bodoče odrasle na polje neživljenjskosti. So pojavi v učnih procesih, ki jih mora učlovečeni posameznik pravilno poimenovati: zločin. Da, tudi zločin izvaja država nad otroki.
Umetnost, kot najmočnejši dejavnik učlovečevanja mladega človeka, postopoma nadomeščajo stvaritve, ki mrtvičijo plemenitilne občutke in poživljajo razdiralne gone, pustošijo um in krepijo zlobno preračunljivost. Cankarjevo Skodelico kave in druga oprijemališča življenjskosti, na seznamih obveznega in priporočilnega branja postopoma nadomeščajo »nove oblike umetniškega izražanja«, ki pripravljajo bodoče razkrojevalce človeštva (celovito sem to predočil v knjigi Kam greš, Evropa). Isto se dogaja na področju likovne in glasbene vzgoje.
»Otroci umirajo, ker ne razširjajo pozitivne energije«
Zelo učinkovit dejavnik razčlovečevanja z močjo šolskega sistema je tudi tako imenovana filozofija nove dobe (new age, ezoterika, nova duhovnost). Temeljna razlaga te »miselnosti« – naša življenjska pot na tem svetu je določena s prejšnjim življenjem –, zanika človeka kot miselno, samostojno osebnost, ki je odgovorna za lastna početja in (bolj ali manj) za lastno usodo. Kot antiteza Homerju, Sofokleju, Horaciju, Danteju, Cervantesu, Shakespearu, Voltaireu, Goetheju, Dostojevskemu, Cankarju in drugim Nebeščanom, ki so nam zagotovili vpogled v Pratemelj, je »nova duhovnost« že vgrajena v izobraževalne procese. Že desetletje uresničuje funkcijo Priročnika za razredne ure tvorba, v kateri je, med drugim, zapisano, da »če prebereš Oshoja, potem ti ni treba nič več brati« ter da »je 40.000 otrok, ki vsak dan umrejo od lakote, samih krivih, ker niso razširjali pozitivne energije«. Podobnih primerov je čedalje več. V učnem procesu, gospod minister!
Zgodovina nas uči, da bo zločin, ki se ponavlja, kmalu pravica. Vi pa ste na križišču usod bivajočih v Sloveniji. Zato vas prosim, vživite se v bitje otroka, preden ga izsušena srca potegnejo v odraslost na napačni strani življenja. Otrok je kot mlada rastlina, ki se odpira jutranjemu soncu, je čistost in mir, del Narave, kot je to sapica Zefira. Bitje otroka je uglašeno z bitjem Narave. Odrasli, ki čutijo trepetljaje Narave, opažajo naslednje: Ko fantek prime za roko deklico, se nekaj zgodi v očeh in na obrazu njega in nje – nek trepetljaj v krogu punčice, sapica Zefira na obrazu. In ta trepetljaj, in ta sapica se zgodi le v lepem krogotoku Narave, del katerega sta moška in ženska substanca. In zdaj, se potopimo v srce otroka in poskusimo doživeti razlago odraslih: Tako kot se ljubita fant in punca, se lahko ljubita dva fanta ali dve punci. Narava, del katere je otrok, v tem zaznamuje napačen akord v harmoniji sfer. Človek, ki tega ne doživlja kot zločin, kot strašni zločin, je razčlovečen do strašnosti.
Istospolnost ali Sonetni venec
Gospod minister! Po predavanju lezbijke na neki osnovni šoli (Za strpno in nediskriminatorno družbo; Različnost bogati in podobno so teme, znotraj katerih zagnani zagovorniki istospolnosti že leta izvajajo prevzgojo otrok v vrtcih in osnovnih šolah; zraven pa so psihološko dodelane igrače, slikanice, CD-romi, in drugi »učni pripomočki«) si je učiteljica »drznila« učencem pripomniti, da je dobro, če ima otrok mater in očeta. Potem je bila »zmasakrirana« v tedenski prilogi osrednjega časopisa: »Če profesorica reče kaj takšnega, ne moremo od najstnikov pričakovati, da bodo imeli pozitiven odnos do homoseksualnosti«. In so v osrednjem časopisu zaskrbljeni, kajti »šele 64 odstotkov mladostnikov je pozitivno opredeljenih do homoseksualnosti«.
Gospod minister! Praksa, da intelektualci zagotavljajo spoštovanje nasilja, ropanja nacionalnega bogastva, izrojene spolnosti in tako naprej, spravlja boljši del prebivalstva v stanje razjedajočega obupa in usmerja na polje samomorilnosti. Od stanja, v katerem je bila homoseksualnost obravnavana kot oblika izrojenosti, do stanja, ko država registrira istospolne zakonske zveze, je bilo veliko težje priti, kot bo iz sedanjega stanja do legalizacije pedofilije, nekrofilije, zofilije in drugih v tem trenutku nepredstavljivih oblik izrojenosti. Učlovečen človek pa noče takšne resničnosti. Tako kot si ne more dovoliti razprave o tem, ali je opoldan dan. Mi pa danes razpravljamo o tem, ali je istospolnost naravno stanje. Kako naj o tem razpravlja človek, ki doživlja umetnost! Umetnost, prava umetnost, pa nastaja v močnem doživljanju veličastnosti Narave in naravnega, v čaščenju vzvišenega sozvočja ljudske biti, v skrbi za življenjski smisel. Od Homerjeve Odiseje, preko Petrarcinega Kanconiera, Shakespearovega Romea in Julije, Prešernovega Sonetnega venca, Tolstojeve Ane Karenine, Hölderlinovega Hiperiona, do Kocbekove Črne orhideje, so neminljivi zakladi, ki jih je porodil čudežni trepetljaj duše ob srečanju moškega in ženske. Ali si kdo lahko predstavlja človeštvo brez umetniških del, ki so nastala v stanju prekipevajoče sreče moško-ženskega prežemanja. Zato bi morebitno razpravo o istospolnosti lahko začeli z dilemo: istospolnost ali umetnost; posledično: istospolnost ali življenjski smisel! Končno: istospolnost ali obstoj človeške vrste!
Boljši del človeštva odmira
Gospod minister! Na odsotnost učlovečenih izobražencev v potekajoči razpravi kaže dejstvo, da številni nesmisli zagovornikov istospolnosti ostajajo brez odgovora. Navajam le nekaj (sicer jih je za obsežno knjigo):
- Vsak ima pravico do sreče.
Kaj pa je z uglašanjem problematičnih (sadističnih, ubijalskih, spolnoiztirjenih…) gonov z etičnim ustrojem človeštva!
- Moramo dopuščati svobodo.
Nobena dogovorna oblika spolnosti med odraslimi v Evropi ni prepovedana.
- Moramo zagotoviti iste pravice …
Pravice do istospolnosti so. Kot tudi do poskusa spreminjanja Sončnega tira. Posamezniku, ki skuša spremeniti zakonitosti Univerzuma in nas prepričati, da naj počnemo isto, pa ne bomo sledili.
-Tudi otroci v tradicionalni družini so lahko v negotovosti.
Lahko, ni pa nujno. V istospolni pa so zagotovo oropani vsaj za tisto, kar je Flaubert formuliral z: »Vse mora imeti svojo poetiko«. Praviloma, za veliko več.
- Otroke je treba obvarovati.
Učlovečena starš ali skrbnik sta v logično urejeni družbi edini način, da obvarujemo otroka.
- Različnost bogati.
Ali nas bogatijo različne antikulture? Različne oblike kriminala? Različne oblike izrojenosti? Ali le različne oblike lepe človeškosti! Govoriti o bogastvu različnosti brez predznaka, je kazalec nezmožnosti mišljenja ali zastrašujoče zlohotnosti.
- Ne bomo se vračali stoletja nazaj.
V iskanju življenjskega smisla, bi se človek moral vrniti 2.500 let nazaj – Sokratov čas je bil najbližje osrčju življenja.
- Treba je uzakoniti obstoječe stanje.
Obstoječe stanje je (tudi) korupcija, izsiljevanja, posiljevanja, kraja, ubojstva iz koristoljubja ... Učlovečen človek ni nikoli "potrjeval nekega stanja", temeveč ga je oduhovljal, nadgrajeval.
Gospod minister! V predgovoru Hiperionu, je Hölderlin zapisal: »Sramoval sem se, ker me je verjetna sodba občinstva naredila tako pretirano prilagodljivega«. Človek, ki je vzvišeno sledil etičnemu ustroju Antike in je ostal samomorilsko neprilagodljiv do konca, se je sramoval prilagodljivosti. Kako to razumeti? Slikovito razlago nam je zagotovil Wittgenstein: »Kadar črno postane belo, nekateri pravijo: 'V bistvu je še vedno enako'. Drugi pa, kadar postane barva le za neznaten odtenek temnejša, rečejo: 'Zdaj se je pa popolnoma spremenilo'«. Za to gre, in zato je Hölderlin veliki, mi smo majhni. In resnično: če se ne vznemiri zaradi odtenka, je človek zgrešen. Z ritmom prilagajanja na grdost, ki ga je sprejel »moderni« človek, bomo že čez dva desetletja … ali si kdo upa napovedati? Zato vas prosim, gospod minister, poskusite to ozavestiti in dopovedati Evropskim kolegom, da Evropska ljudstva odhajajo, boljši del človeštva odmira.
V pričakovanju, da boste povrnili vsaj nekaj upanja slovenskemu narodu, vas lepo pozdravljam!
Anej Sam
NOVINARJI UBIJAJO LEPO
ČLOVEŠKOST
Vsi resnični geniji so spregovorili o novinarstvu. Poglejmo le par tipičnih primerov: »Novinarska dejavnost pripada intelektualnemu kupleraju, iz katerega ni izhoda« (Tolstoj); »Biti brez misli in to dobro izražati – to dela časnikarja« (Karl Kraus); »Mediji so zagotovili uspeh prevarantom, ustvarjajoč temelj za nihilizem, kar je le drugo ime za relativizem« (Francis Balle); »Uspešnost novinarstva je odvisna edino od podganje pretkanosti, priliznjenega sloga, zmožnosti kraje tujih idej …« (Nicholas Tomalin); »In stiskal sem si nos in slabe volje šel skozi ves včeraj in danes: resnično, ves včeraj in danes grdo smrdi po pišoči sodrgi« (Nietzche); »… zatisnite si nosove, zakaj, če vas ne premagajo njihova kopja, njihov smrad bi vas lahko premagal« (Cankar).
NOVINARJI ZOPER UMETNOST
Ob izidu knjige Andrea Gida Zemeljska hrana, niso časopisi zapisali ene same besede. Petdeset let kasneje (1947) je Gide za njo dobil Nobelovo nagrado za književnost. Številna literarna dela, katerim se danes učlovečeni človek klanja, je časopisna kritika ob izidu zmasakrirala. Zolajeva Beznica, Cankarjeva Erotika, Krleževi Glembajevi, Kocbekov Strah in pogum je le nekaj tovrstnih premerov.
Zakaj novinarji sovražijo umetnike (seveda so tudi med novinarji izjeme, govorim o prevladujočem stanju)? Že po definiciji, gre za dva svetova. Motiv umetniškega ustvarjanja je učlovečevanje človeka in preobrazba sveta, novinar pa sledi interesu delodajalca, ta pa želi v sprego z oblastjo in zaslužek; umetnost stremi k večnosti, novinarstvo k dnevnemu (tedenskemu) prestižu. Pravi umetnik se nenehno bojuje z državo, že zaradi tega je zaničevanje umetnika novinarju priložnost za prilizovanje lastnikom kapitala oziroma vladarju. Razen tega, nam umetnik nastavlja zrcalo, v njem pa večina novinarjev vidi popačeno podobo življenja. In mediji pridno izkoriščajo moč za mrtvičenje umetnosti. Če namreč ni informacije o novonastalem umetniškem delu, le-to počasneje prihaja v življenje, ne učinkuje torej. Gidove Zemeljske hrane – izjemna umetnina, ki bi lahko opazno prispevala k osmišljevanju življenja – je v desetih letih založnik prodal le 500 izvodov.
So primeri, ko je podkupljiva kritika kriminalizirala avtorje do te mere, da je prebivalstvo vnaprej odklanjalo njihove stvaritve, kot da bi bile te okužene z nevarno boleznijo, ki se prenaša z listanjem knjige. Voltaire, Rousseauo, Swift, Zola, Byron, Gide, Cankar, Krleža, Kocbek in številni drugi Sinovi Sonca so, izgorevajoč v občečloveški skrbi, preživljali strahovlado javnega mnenja. Zato so na tragične učinke novinarske steničave zajedavosti opozarjali najvišji moralni liki.
O moji prvi knjigi v slovenščini – Izpraševanje duš, 1994 – so obveščali skoraj vsi slovenski časopisi (v tem času moj življenjski nazor še ni bil dovolj znan v Sloveniji). Ta fenomenološki anti-roman, po mojih merilih komaj povprečne vrednosti, je za Književne liste izjemna stvaritev, »… ki bo všeč prihodnjim rodovom«. Na seznamu poučnih mladinskih knjig za 2001 iste književne avtoritete, je na prvem mestu moja knjiga Tudi otroci se oblačijo. V predstavitvi knjige pa je zapisano tudi to: »Ta zgodba spreminja svet«. Moj pravljični roman Maček Maček, je doživel toliko hvalnic (tudi v Delu), da mi jih je neprijetno citirati, čeprav menim, da je vredna stvaritev. O prvi knjigi, ki sem jo podpisal kot urednik (Pikapolonica na prašni cesti, Društvo Jasa, 1997), so obveščali vsi osrednji in regionalni mediji, za časopisa Otrok in družina ter Ciciban je bila »knjiga meseca«. Nekaj univerzitetnih profesorjev, ki se zaenkrat ne želijo javno izpostavljati, so mi ganljivo sporočali, da je moja knjiga Kam greš, Evropa (2008) »najcelovitejša obravnava žalostne evropske resničnosti zadnjih desetletij (odzive hranim). Nihče izmed poklicanih pa ni zapisal ene same besede o knjigi. Isto je s knjigami drugih avtorjev, ki jih podpisujem kot urednik zbirke Onežimo svet.
Kaj se je zgodilo v zadnjem desetletju? Pravzaprav, nič posebnega. Sledeč poklicu Človek in poklicu Ustvarjalec, sem zapisal nekaj resnic o novinarstvu, ne misleč na posledice.
SKUROMPIRANA PIŠOČA SODRGA
V knjigi Milena (2003) sem, med drugim, zapisal tole: »Če bi prebivalci Slovenije po nekakšnem čudežu izvedeli, kako dejansko nastajajo časopisni prispevki, bi se položaj novinarjev in urednikov v družbi takoj spremenil. Ti ne bi bili več posebej čaščeni državljani, ki pri drugih povzročajo določeno strahospoštovanje. Nasprotno. Človek bi dojel, da gre v večini primerov za pokvarjene ljudi (socio-psihološko je razložljivo: Nezrel posameznik pride v situacijo, da odloča o usodah drugih), z zelo omejenimi zmožnostmi miselne predelave stvarnosti (zaradi občutka pomembnosti ritma in načina življenja, ne berejo 'demodirane' klasične literature in filozofije). Pa še tragično nepismeni so. Brezčutni in naduti. Temu primerno bi bili obravnavani v družbi … Ko vsebinsko ovrednotimo tovrstna početja naših urednikov, ugotovimo, da imajo ta, glede na stopnjo zlohotnosti, možne posledice do prizadetega in aroganco pri negiranju pravnega sistema, vse elemente banditizma«.
Analiza početja urednice Nedela Romane Dobnikar Šeruga – danes prva dama Dela – mi je zagotovila to ugotovitev: »V pravno urejeni državi bi bila ta spoštovana državljanka že zdavnaj v zaporu«. Obravnavajoč medijski umor svetlega lika Milene Močivnik, sem v knjigi razkril umazana početja še številnih medijskih mogotcev in družbenih odličnikov: Mitja Meršol, Tit Doberšek, Zlatko Šetinc, Danilo Slivnik, Marjan Bauer, Vaso Gasar, Alenka Arko, Zoran Kovač …
Po analizi tragičnih učinkov javne kritike za duhovno zdravje družbe, ob zavedanju, da dobrota pomeni zoperstavljanje tistim, ki dobroto ubijajo, sem v knjigi Kam greš, Evropa, objavil seznam korumpiranih novinarjev in tistih, ki pišejo za zunanjega naročnika (nekatera imena pa so presenečenje): Suzana Rankov, Tanja Lesničar Pučko, Majda Hostnik Šetinc, Aleš Čar, Melita Forstnerič Hajnšek, Petra Vidali, Katja Šeruga, Irma Benko, Romana Dobnikar Šeruga, Urša Izgoršek, Eva Senčar, Danica Petrovič, Sabina Obolnar, Bernarda Jeklin, Meta Česnik, Ana Bešter, Manca Košir, Branko Gradišnik, Bojan Požar, Tatjana Pregl Kobe, Vladimira Rejc, Marjan Horvat, Franc Furland, Emilija Pance …
MORALNE SPAKE NA KRIŽIŠČIH NAŠIH USOD
V knjigi Kamo sutra (Kaj bo z nami; hrvaško-slovenska izdaja, 2010) sem zapisal: »Znano mi je, da je novinarstvo oprijemališče posameznikom s poškodovanim miselnim sistemom, ki se v družbenem življenju ne morejo uresničiti kot ljudje. Duševno nerazviti posamezniki, s sadističnimi nagnjenji, so v novinarstvu zaželen kader … In med nami so posamezniki, ki s strastjo lovskega psa iščejo gnojne pljunke drugih duševnih spak, to gnojno sokrvico kopičijo v ustih, da bi jo naslednji dan ali teden kot ogromni kup strupenih pljunkov, izpljunili v naš obraz. Ob tem se bodo sladostrastno režali, ker jim je to edina življenjska intenziteta«.
Pričakoval sem seveda vojno. Toda vojno kot izmenjavo misli, zoperstavljanje argumentov, bistrenje resničnosti. Vojno, ki poživlja dušo. In sem imel nenehno v mislih Voltaireovo stališče: »Ne strinjam se s tabo, naredil pa bom vse kar lahko, da prideš do besede«. Pa sem se zmotil. Nihče se mi ni javno zoperstavil. Znašel pa sem se na »črnih listah« vseh osrednjih medijev. Še več: Ne le za moje knjige, javnost ne sme izvedeti niti za nove stvaritve Neže Maurer, Cirila Zlobca, Saše Vuge, Marjana Tomšiča, Andreja Brvarja, Milana Dekleva, Maje Vidmar …, če sem jih jaz podpisal kot urednik. In smo se zaradi neomejene moči medijev, znašli v stanju, ko je od črva odvisen Bog.
Zgolj z neobveščanjem o izjemni umetniški stvaritvi, temni goni neučlovečenega kritika še niso zadovoljeni. Kajti molk o Gidovi Zemeljski hrani je le upočasnil prodajo in učinkovanje. Avtorja je zato treba očrniti do te mere, da njegovo stvaritev vsi doživljajo kot kugo, ki bo že z dotikom knjige okužila kri bralca. Umoriti torej stvaritev ob rojstvu. Zanimivo pa je, da je ta potreba po ubijanju Lepote, močnejša od denimo ljubezni do lastnega otroka. Ubijajoč Dušo slovensko in druge knjige iz zbirke Onežimo svet, novinarji škodujejo – če odmislimo splošno korist, kar je zunaj njihovega spoznavnega kroga – lastnim otrokom.
Da, steničava krvožejnost, nad katero so se zgražali vsi velikani duha, sinovi srčnih globin. Nič novega pod Soncem, torej!
Se nadaljuje!