Onežimo svet.

  .  

Ljubim tiste, ki sanjajo o nemogočem.

Jasa 

 

Goethe 

Mediji o nas

Ko pogledamo objavljene informacije o izidu oziroma ocene naših knjig in druge medijske obravnave naše dejavnosti, ko preberemo pisma, s katerimi se bralci odzivajo na naše knjige in časopisne apele javnosti, lahko zapišemo, da so naši »otroci« prišli z razlogom na ta svet, da pokajo od zdravja ter da se jim obeta dolgo in razburljivo življenje. Ugotovljivo je, da so najstarejši med njimi – Pikapolonica na prašni cesti, Oblačenje in moda … – že zapustili opazne sledi.

 

JAVNA KRITIKA O NAŠIH KNJIGAH

Odzivi medijev na naše knjige pa razkrivajo še nekaj: človeško dimenzijo javnih ocenjevalcev. O naši prvi knjigi – Pikapolonica na prašni cesti – ki zagotovo ni najboljša,so  obveščali vsi vplivnejši mediji. Pozornost je postopoma bledela. O najnovejši – Duša slovenska – ki je zanesljivo skrinja z največ dragocenostmi (nekateri pravijo: knjiga vseh knjig), je svoje bralce obvestila le Bukla. Pozoren opazovalec naše stvarnosti ugotavlja: Kolikor je (dosedanji) predsednik Društva Jasa Anej Sam stopnjeval kritiko medijev,toliko  so mediji opuščali spremljanje naših knjig. To pa ni prav. Anej Sam nekaj analizira in to razkriva javnosti v lastnem imenu, mediji pa naj bi ščitili interes javnosti. V interesu javnosti pa ni tema okrog Duše slovenske, Svobode na izpitu, Zgodbe o knjigi ...? Poglejmo, kako so prihajali na svet naši »otroci«.

 

Urednik naše knjižne zbirke Onežimo svet Anej Sam se je precej ukvarjal z mediji. Nekaj časa si je sam služil novinarski kruh in je dobro spoznal moč javne besede ter javnosti nevidne oblike delovanja novinarstva. In prav on je v zadnjih dveh desetletjih zapisal največ kritiških besed o novinarstvu (čeprav je tudi sam član Društva novinarjev Slovenije) in razkril številne nespodobnosti znotraj tega častitljivega poklica. To je vsekakor razlog, da mediji namenjajo manj pozornosti knjigam, ki jih kot avtor ali urednik podpisuje Anej Sam.

 

Kljub temu in dejstvu, da v Sloveniji v enem letu izide okrog šest tisoč naslovov – pri takšnem številu mediji obravnavajo le majhen odstotek novitet – mediji opozorjajo javnost na naše knjige. Preprosto, nekatere knjige je težko zamolčati. To ponazarjamo z nekaj tipičnimi fragmenti iz časopisnih ocen.

 

Na izid naše prve knjige – Pikapolonica na prašni cesti – so se odzvali vsi resnejši časopisi. Strokovnjakinja za otroško in mladinsko literaturo Barbara Hanuš je v Delovi prilogi Književni listi z dne 4. 9. 1997 med drugim zapisala: »Kakšen bo svet, v katerem bodo živeli naši vnuki? Tudi otrokom ne sme biti vseeno, kakšna bo prihodnost našega planeta, zato jim želimo ob različnih priložnostih pokazati, kako naravo spoznavati, spoštovati in varovati. Kdor bo začutil lepoto narave, jo bo znal tudi ohranjati. Bogastvo narave jim lahko približamo tudi ob različnih literarnih delih. Knjiga Pikapolonica na prašni cesti prinaša kratke zgodbe, ki spregovore o raznolikosti življenja, pomenu mavrice in čiste reke, cvetlice Amo in drevesa Vejaka … Onežimo svet, s svojimi zgodbami vabijo pisatelji.«

 

Na poučnost naše knjige je v Književnih listih (11. 6. 1998) opozorila še ena strokovnjakinja za otroško literaturo – Tilka Jamnik. Večer (17. 7. 97) je v knjigi prepoznal »nedvomno koristen dodatek k vzgoji otrok«, revija Otrok in družina (9/97) jo je bralcem predstavila kod knjigo meseca pod naslovom Kaj lahko naredim za naš planet Zemljo. Na posrečen spoj pedagogike in literature je v obsežni študiji opozoril tudi Igor Saksida v reviji Otrok in knjiga (46/98). Pikapolonica na prašni cesti je doživela nekaj ponatisov. Najnovejšo izdajo je literarna revija za učence Kekec predstavila kot knjigo meseca (9/2007).

 

»Knjiga Sijaj drugačnosti je že po naslovu sodeč nekaj posebnega med novitetami; gre za izbor slik in besedil drugačnih ljudi, ki jih je urednik Anej Sam poiskal v ustanovah za varstvo in vzgojo ljudi s posebnimi potrebami« - je med drugim zapisano v kulturi Dela z dne 16. 12. 1999. »Kdor ima ustvarjalne sposobnosti, a je zaznamovan zaradi telesne prizadetosti, moten v duševnem razvoju ali bolezni, ima manj možnosti, da svoje sposobnosti razvije. Zato so pri društvu Jasa dela nadarjenih posameznikov izdali v knjigi« - je zapisala Barbara Hanuš v Delovi prilogi Književni listi z dne 30. 12. 1999.

 

»Ta knjiga, piše Anej Sam v predgovoru, je bila možnost za tiste, ki čutijo pelod na krilih metulja in jokajo nad umirajočo snežinko na dlani, toda njihovega joka nihče noče poslušati.« Tako je svoje bralce opozorila na knjigo Sijaj drugačnosti kultura Dnevnika z dne 16. 11. 1999. Na »občutljivost in ustvarjalnost drugačnih« ter na »nevsakdanjo knjigo« sta opozorila tudi Večer (10. 11. 99) in Novi tednik (9. 12. 99).

 

Vsi resnejši časopisi so obvestili bralce tudi o izidu naše knjige Metulj na dežju. »Eden od recenzentov, psihiater dr. Matjaž Lunaček poudarja, kako se otrok ob skrbi za žival uči sočutja in spoštovanja drugih živih bitij. V spremni besedi Anej Sam poudari misel Malega princa, da si za tisto, kar si udomačil, odgovoren za vedno. Mnogi ljudje pa na to ob domačih živalih pozabljajo«, je zapisala Barbara Hanuš v Književnih listih z dne 25. 11. 2002. »Knjiga nas sočasno opominja, da je na svetu veliko narobe. Da smo lahko vsi, kot je v spremni besedi zapisal urednik Anej Sam, metulji na dežju. V vsakem trenutku nam lahko nepričakovana dežna kaplja zlomi krila. Knjiga Metulj na dežju nas opozarja, da bi nam lahko bilo lepo.« Tako je svoje bralce obvestil tednik 7D z dne 19. 10. 2002. Na podoben način so o knjigi govorili v Dnevniku (20. 6. 2002), Demokraciji (5. 12. 02), Gorenjskem glasu (16. 7. 02), Kinologu (10/02), Naši družini (11/02) ter reviji Moj mali svet (9/02).

 

»Anej Sam v knjigi Oblačenje oblači, pa tudi slači. Pravzaprav ga v zvezi z obleko – takšno ali drugačno – zanima prav vse«, je med drugim zapisala kritičarka Dela (19. 12. 2000) o naši knjigi Oblačenje. Komentirajoč prenovljeno in dopolnjeno izdajo – izšla je 2006 pod naslovom Oblačenje in moda – je v Nedeljskem dnevniku (25. 6. 2006) Vlasta Cah Žirovnik zapisala: »Avtor na svojstveno kritičen način opozarja na največji, vendar še vedno najmanj raziskan človeški fenomen: modo in vse, kar je povezano z oblačenjem … Podaja zanimivo vsekakor drugačno gledanje na modo in stil …«.

 

O knjigi Tudi otroci se oblačijo je kritičarka Književnih listov (24. 6. 02) zapisala: »Anej Sam izraža vero v moč napisane besede in moč pripovedovanja. Veter raznaša zgodbo o oblačenju, ki je zapisana v tej knjigi. Ta zgodba spreminja svet. Prvo in zadnje poglavje sta poetični, osrednji poglavji pa poučni. Slikanica ima predvsem izobraževalni namen, pritegniti pa želi s poetično govorico in pravljičnostjo, na kar sta opozorila tudi recenzentki dr. Ljubica Marjanovič Umek in dr. Vesna Godina.«

 

Na to knjigo, »ki se bere kot pravljica in je zelo iskrena in preprosta«, je otroke in starše opozorila tudi strokovna ocenjevalka revije Moj malček (1/02). V prispevku Poučne knjige (Književni listi, 15. 4. 02) je na prvem mestu zapisana naša slikanica Tudi otroci se oblačijo.

 

»Pri založbi Jasa ne izide mnogo knjig na leto, toda tiste, ki izidejo, so knjige z veliko začetnico. Prav res drži vodilo njihovih knjig: Onežimo svet! Za knjigo Aneja Sama, ki jo predstavljam, lahko zatrdim, da svet polepša, samo zato, ker je tu, ker je! … Žlahtna knjiga, odstopajoče drugačna od vseh drugih otroških knjig.« Tako je svoje male in velike bralce obvestila revija Moj malček ob izidu našega pravljičnega romana Maček Maček. Na podoben način je delo Aneja Sama doživela kritičarka revije Otrok in družina (»Avtor je tako v pripovedi o mačku samohodcu na poetičen način spregovoril o človekovem iskanju poti, o iskanju resnice«; 9/2003), Dela (»Pripoved Aneja Sama je vsebinsko in oblikovno primerna tako za otroke kot tudi za odrasle in je kot sodobna moraliteta vsekakor nekaj novega v slovenski otroški literaturi«; 9. 9. 03), Dnevnika (»… pripoved, ki preseneča, razburja, a je hkrati v užitek«; 29. 7. 03); kritičarka Književnih listov (4. 8. 03) pa primerja Mačka Mačka z deli Jonatan Livingston Galeb R. Bacha in Divji konj B. Prosenjaka.

 

V kulturno-družbeni reviji Zvon (12/2005) je o naši knjigi Kresnica na dlani zapisano: »V njej trideset piscev in sedemnajst ilustratorjev upoveduje in uslikuje doživetja, ubrana na zelo tanko struno osebnih izpovedi. Kot taka zvenijo v visokih tonih in z jasnim odmevom etičnega sporočila. A ta cvetnik kratke proze ni ne pedagogika ne didaktika, ne poučuje ne razlaga, ni zapoved ne prepoved, ne svarilo ne mamilo. Pripovedi preprosto so in imajo aromo in okus. Nekatere po nektarju, nekatere po grenkih zeleh. Njihov skupni imenovalec je subtilnost. Vse se gibljejo v smer oneženja sveta. Povedano bolj povsakdanjeno: iz sredice človeka k drugemu človeku … «

 

Na podoben način so knjigo Kresnica na dlani predstavili Književni listi (16. 11. 05), Finance (9. 1. 06), Naša žena (9/05), Moj malček (10/05), Otrok in družina (10/05), Jana (7. 3. 06), Anja (17. 3. 06) ter nekateri regionalni časopisi. Uvrščena je tudi na priporočilni seznam mladinskih knjig iz leta 2005 Pionirske knjižnice v Ljubljani.

 

Kultura Nedela z dne 3. 10. 2004 je našo antologijo Žuborenje Slovenije priporočila bralcem kot »Odo življenju, odo Sloveniji«, Večer (25. 2. 05) pa kot »največje letošnjo založniško presenečenje«. Knjigo so priporočili tudi Viva (12/04), Lipov list (11/04), Gorenjski glas (14. 6. 05), Dolenjski list (3. 10. 04).

 

»Včasih se zdi, da je vse na svetu podrejeno le borbi za uspeh, moč in denar, še celo knjige za otroke. Potem pa se zbere nekaj zanesenjakov in se odloči, da bodo svet onežili; da bodo svoje poetično videnje sveta, moralno držo in ekološko zavest skušali prenesti še drugim, še posebno otrokom. Zgodba o knjigi je njihovo delo …« Tako je o naši slikanici Zgodba o knjigi obveščala otroke in starše revija Moj malček.

 

Na posebnost dejavnosti naše nevladne organizacije in pomen knjižne zbirke Onežimo svet so na različne načine opozarjali številni posamezniki, družbene in izobraževalne inštitucije. Tako časopis Novosti (glasilo Skupnosti vrtcev Slovenije) v majski številki 2005, med drugim objavlja: »Poslovni epigram založbe Jasa Onežimo svet se sliši utopistično. Toda sanjači zbrani v tej nevladni organizaciji so dokazali, da to početje ima smisel, da je možna poetizacija življenja. Knjižna zbirka Onežimo svet že pušča vidne sledi …«

 

Na seznamu najlepših novih slovenskih besed, se je znašla tudi beseda oneženje; onežiti – v življenje pa jo je vpeljal naš urednik Anej Sam skozi besedila Jase (Jana, 9. 10. 07 in 31. 12. 07).

 

Šolskih razgledih z dne 20. septembra 2008 je izpod peresa glavne in odgovorne urednice Lučke Lešnik bralcem ponujena ta informacija: »Neža Maurer je v čudoviti slikanici Ti si moje srce lirično ubesedila svoja spoznanja o prežemanju vseobstoječega. Strnila je plemenita sporočila, namenjena otrokom, mladini in odraslim, saj pomagajo dojeti tisto, česar ni nikdar preveč - enost, strpnost, humanost. Besedilo je prežeto s čudovitimi ilustracijami srca, ljudi, živali, Zemlje akademske slikarke Maje Šubic«.

 

Literarna kritičarka revije Moj Malček Maja Črepinšek je v septembrski številki med drugim zapisala: »V knjigi Ti si moje srce, Neža Maurer pripoveduje o marsičem, kar sestavlja otrokov svet, tudi o domačih in tujih živalih, o ljudeh, ki so nam blizu, in o tistih, ki so nam daleč, o ljubezni, o žalosti, o strahu in o veselju … skratka o vsem, kar čuti srce. Pomembno sporočilo, da imamo vsi ljudje in vse živali enako srce, pa pove že kar takoj na začetku knjige.«

 

Strokovna ocenjevalka časopisa Otrok in družina Franceska Žumer je v februarski številki med drugim zapisala: »Knjiga z naslovom Ti si moje srce je dvogovor avtorice umetniške besede Neže Maurer in ilustracij Maje Šubic. Medsebojno dopolnjevanje besedila in ilustracij omogoča zaokroženo dojemanje različnih situacij v življenju in predvsem občutij, ki se nam ob njih porajajo, ter vodi k nadaljnjemu razmišljanju o sebi. Neža Maurer nas z uvodnim razmišljanjem o srcu, ki se na fizični ravni izjemno malo razlikuje ne le od človeka do človeka, ampak tudi pri drugih živih bitjih, popelje do globljega razmišljanja na ravni zavesti srca in njegove duhovne poti. V nadaljevanju spretno spregovori tudi o drugih pojavih, kot so dihanje, vid, bolezen, žalost in zdrava prehrana, o razmerju med delom in zabavo, žeji in suši ter ustrahovanju in konča tako, kot je začela - s srcem, a tokrat z njegovo drugo razsežnostjo, z ljubeznijo do sebe, bližnjih, vseh, pa tudi, ali še posebej, do naše Zemlje. Knjiga daje obilo možnosti tudi za razgovor z otroki na poti njihovega razvoja in odkrivanja sveta«.

 

Kmalu po izidu naše knjige Sonce v brlogu je urednik kulture Dolenjskega lista Milan Markelj med drugim zapisal: »Pri založbi Jasa je v zbirki Onežimo svet, ki jo urednik Anej Sam usmerja v prizadevanja po osveščanju in dvigu kulture posameznika, nedolgo tega izšla nova knjiga Sonce v brlogu. Njeno poslanstvo je, da krepi kulturo bivanja ... Ni vseeno, kakšno je človekovo bivališče in kaj se v njem dogaja, saj vse, kar nas obdaja, torej tudi prostor, v katerem živimo, vpliva na naše občutke, misli in način življenja ... Gre torej za povsem nove in izvirne, tematsko usmerjene pripovedi in prav tako za nove in izvirne ilustracije, kar nedvomno daje knjigi poleg njenega poslanstva posebno vrednost ...« (Dolenjski list, 6. novembra 2008).

 

V decembrski številki revije Moj Malček pa o Soncu v brlogu preberemo: »Zbirka ima za cilj ozaveščanje odraslih in otrok o temah, ki se zdijo tako vsakdanje, da o njih ne razmišljamo veliko, a so za zadovoljstvo in osmišljenost bivanja zelo pomembne. Tokrat je tema knjige dom, oziroma tisto, kar dom je; kar bivališče spremeni v dom. O bistvu doma razmišlja dvanajst avtorjev, vsak na svoj način - tudi tako, da povedo, kaj dom ni. ... In kaj pravijo ugledni avtorji, ki jih je preveč, da bi vse naštela? Da je dom tisti brlog, kjer je ljubezen, ki nas greje kot sonce. Zdaj razumete, od kod ime knjige.«

 

Na Sonce v brlogu se je v februarski številki odzvala tudi revija Otrok in družina. V obsežni analizi je kritičarka med drugim zapisala: »Ali v brlogu res lahko posije sonce? Si lahko to predstavljate? Zagotovo vam bo to uspelo ob knjigi z naslovom Sonce v brlogu, ki je le drugo poimenovanje za dom ... Dom je vprašanje medsebojnih odnosov in kulture, pravi prof. dr. Janez Bogataj. Da je vsak dom z ljubeznijo lep, ne glede na svoje razsežnosti, pa tudi ne glede na to, kaj o njem menijo drugi, in da je vsak dom poln toplega sonce in sreče, sicer ne bi bil dom, ni pa nujno velika hiša ali stanovanje, so razmišljali avtorji in nam to zaupali v svojih vsebinsko in slogovno zelo različnih pripovedi ... Avtorji pa o domovanju niso razmišljali le v svojih literarnih stvaritvah - na koncu knjige najdemo tudi podatke o njihovih resničnih domovih, v katerih stanujejo«.

 

Mediji, pri katerih naš urednik ni na »črni listi«, so se hitro odzvali na našo knjigo Zemlja ima srce. Že nekaj dni po izidu je Televizija Slovenija v rubriki Kultura po Odmevih opozorila na posebnost knjige.

 

Kritičarka Jane je (13. 10. 09) zapisala: »Knjiga Zemlja ima srce je že s svojo zunanjo lepoto najlepši uvod v vsebino, ki otrokom in mladini razumljivo in zanimivo predstavlja naravo in ekološko problematiko. Izvirnost knjige je v tem, da v prvem delu otroci s svojimi stvaritvami uvedejo tematiko in pripravijo bralca na glavne teme kompleksnega problema varstva okolja in narave. A kdor misli, da so te teme za otroke pretežke in dolgočasne, se moti. Avtorji (Lučka Kajfež Bogataj, Anton Komat, Vlasta Krmelj, Ana Vovk Korže in drugi) so se izkazali kot odlični pisci in prodorni misleci. Njihove besede bodo bralcem odprle nove poglede na naše bivanje, jim razložile dogajanje v naši okolici in v svetu ter ponudile praktična navodila, kako ravnati bolje. Zato ne dvomimo, da bodo pikapolonice, ki jih je po knjigi s posebnim čutom za lepoto posejala akademska slikarka Marija Prelog, prinesle knjigi številno bralstvo in da bo tako prispevala tudi k sreči našega planeta«.

 

V oktobrski številki revije Moj malček med drugim beremo: »Besedila odlikujejo preproste razlage precej zapletenih procesov, ki svet, in nas vred, pehajo v uničenje najdragocenejšega, kar imamo. O lepoti sveta pa brez besed govorijo tudi odlična slikovna oprema knjige in izbrani drobci poezije in modre misli ob njih ... «.

 

O knjigi je spregovorila tudi urednica Dnevnikove priloge Moje zdravje (13. 10. 09): »Knjiga učinkovito razbija predstavo o intelektualni inferiornosti otrok glede tematike ter opogumlja otroke in mladino, da se spopadajo z ekološkimi težavami, ki bodo v prihodnosti padale na njihova ramena ... Razmišljanja strokovnjakov je možno brati na več ravneh: kot razmišljanja, ki odpirajo nove poglede na naše prebivanje in prihodnost, ali kot praktična navodila, kako ravnati bolje, pa tudi kot razlago, ki jo otrok potrebuje, da bo razumel, kaj se dogaja v njegovi okolici in po svetu ... «.

  

»V nevladni organizaciji Jasa so dojeli, da je planet, ki nam zagotavlja življenje, potrošljiv. Zato vztrajno opozarjajo na pomen skrbi za naravo, tudi s knjižno zbirko Onežimo svet« – začenja predstavitev knjige Zemlja ima srce urednica Šolskih razgledov Lučka Lešnik (22. decembra 2010). Obsežni predstavitvi knjige je namenila skoraj polovico strani.

 

Na pomembnost teme naše knjige Svoboda na izpitu – je moja svoboda neomejena, ali je to pogača, ki jo je treba pravično razdeliti – so opozorili vsi časopisi, pri katerih Anej Sam ni na črni listi. Posebej častitljive besede so namenili konceptu obdelave te najbolj življenjske teme: odzivi otrok, literarne pripovedi, filozofska obravnava, večne misli o svobodi. Knjigo so počastili: Šolski razgledi (21. maj 2010), Moje zdravje (26. aprila 2010), Jana (26. aprila 2010), Moj malček (junij 2010). Pogledi, z dne 30. junija 2010 pa končajo hvalnico takole: »Knjiga, ki jo lahko rabimo kot didaktični pripomoček v šolskih klopeh ali pa kot zabavno in poučno branje v domači knjižnici« (ker gre za novoustanovljeni časopis za umetnost in kulturo, šefinja Ženja Leiler ni pravočasno opozorila ocenjevalcev na »pošastnost« Aneja Sama in je Delova izdaja tokrat sledila novinarski logiki).

 

O Nežini stezi so spregovorili vsi, tudi tisti, ki ne spremljajo literature, molčijo le tisti, ki jim je Anej Sam trn v peti, čeprav je literatura njihova osrednja skrb: Književni listi, Pogledi, Otrok in knjiga, Nova revija, Delo, Dnevnik, Večer ... Da gre za originalno in največplastnejšo jubilejno knjigo v zgodovini založništva, so opozorili (s takšnimi ali drugačnimi formulacijami) Šolski razgledi (3. septembra 2010 in 3. decembra 2010), Moj malček (september 2010), Jana (7. septembra 2010 in 28. decembra), Gorenjski glas (27. avgusta 2010), Demokracija (2. septembra 2010), Reporter (4. oktobra 2010), Kmečki glas (29. septembra 2010), Bukla (oktober 2010). Pri tem je hude moralne dileme prestala urednica Kmečkega glasa Marinka Marinčič Jevnikar; kako (zaradi prijateljice Neže Maurer) spregovoriti o knjigi, in ne »promovirati« Aneja Sama in »njegove« Jase? In je (prvič v zgodovini slovenskega novinarstva): napisala hvalnico knjigi, bralci Kmečkega glasa pa ne vedo, kdo je pripravil tri poglavja knjige, kdo jo je podpisal kot odgovorna oseba, kdo izdal (šefinja Kmečkega glasa je priznala svoj namen).

 

»… knjiga v štirih pravljičnih in lepo ilustriranih poglavjih na zelo svojevrsten način starše in otroke pouči o oblačilih, zgodovini oblačenja ter o pravljični modi in ohranjanju narave«, je na koristnost knjige Otroci in moda opozorila urednica Bukle Renate Rugelj (februar, 2012). Na posebnost knjige sta opozorila tudi Šolski razgledi (16. december 2011) in Moj malček (januar, 2012).

 

Čeprav je – v večini primerov – vsaka naša knjiga boljša od predhodne, je največ javnih občil priporočalo prvo (Pikapolonica na prašni cesti), pa tretjo, četrto … Z vsako novo knjigo – več odklonilnosti. Najnovejša knjiga Duša slovenska – po mnenju pedagoške stroke in številnih resničnih poznavalcev: Knjiga vseh knjig – so bralcem oziroma poslušalcem priporočili le Bukla (maj, 2012), tržaški Dnevnik (16. februar 2012), Slovenija danes (št. 2, 2012) in Tretji program Radia Slovenija.

 

Ko smo že otožno ugotavljali, da danes redko kdo ustvari odnos s posebno knjigo; ko smo pomislili, da se ocenjevalci literarnih del več ukvarjajo s početjem avtorja kot z njegovim delom, nas prijetno presenečajo ocene naše nove knjige Nežno srce.

 

»… Pretanjena zgodba Aneja Sama je obogatena s preprostimi, a nadvse sporočilnimi pesmicami Neže Maurer, skovanimi v njenem edinstvenem slogu. Vse skupaj zaljšajo čudovite ilustracije slikarja Boštjana Plesničarja, ki je zelo živo upodobil bogastvo besednega sporočila te zgodbe. Ne, to nikakor ni knjiga samo za otroke, čeprav je njena podoba tako slikovita in vsebina tako privlačna, da bodo mladi z užitkom segli po njej. To je namreč pravi pravcati učbenik življenjskih resnic, ki prebuja vest vseh prebivalcev tega planeta in jim prek prikupne zgodbe odpira oči o našem življenju: preživeli bomo le, če bomo omehčali srce in prisluhnili govorici Narave«.

 

Da, »učbenik življenjskih resnic, ki prebuja vest vseh …« - redka ocena v zgodovini literarnega ustvarjanja. Zapisana pa je v književnem časopisu (Bukla, julij, 2014), s strani nam neznane strokovne ocenjevalke.

 

Urednica časopisa Lepa in zdrava Mira Ćirović pa je med drugim zapisala (julij, 2014): »Bistveno je, da je Anej Sam ustvaril nov tip literarnega junaka: deklica Neža je očarljiv lik, hkrati pa povsem realno bitje, s katerim se lahko vsi istovetimo. A istovetiti se z deklico Nežo pomeni postajati nežnejši. Boljši. A to je neka realna možnost za vnašanje smisla v neznosni nesmisel, ki nas obdaja. In to vsi potrebujemo …«.

 

Na podoben način so knjigo doživeli v reviji Naša žena (julij 2014) in Anja (junij 2014). Vsekakor, Nežno srce je zaživelo. In to je nek up – up, da svet še ima možnosti.

 

Ko v stanjih otožnosti človek pomisli, da je stvarnost povsem obrezdušena in da poslednje svetosti – umetnost je vsekakor ena med njimi – vrednotimo s kalkulatorjem v roki, se pojavi neka lučka. In zaživi žarek (upanja).

 

»Prav je – ni prav je ilustrirana knjižica Aneja Sama, ki jo spremljajo prisrčne ilustracije Tine Perko. Gre za nekakšno malo šolo življenja, šolo strpnosti, etike in socializacije ...« (iz ocene odgovorne urednice Šolskih razgledov, Lučke Lešnik); »Odrasli bi morali otrokom jasno povedati, kaj je prav in kaj ni, nato pa besede še potrditi z ravnanjem.Ta topla in premišljena knjiga nam je pri tem v pomoč ... Vsega, kar je prav in kar ni, knjiga ne more zajeti, toda njen pisan mozaik misli osvešča male in velike bralce, jih vabi v razmislek, osonči svet in oneži srce. Toplo priporočam« (odgovorna urednica revije Moj Malček, Maja Črepinšek); »Pisatelj Anej Sam skozi pripoved o naravi otrokom približa pomembnost odgovornosti ter občutljivosti in skrbi za svet okoli nas. Otroška obzorja širi tako s preprostimi pojasnjevanji ... Delo sodi v zbirko Onežimo svet, katere namen je združevati umetniško pripoved in poučnost« (odlomek iz ocene v kulturi Dnevnika); »Aneja Sama, strastnega borca za vrednote in vztrajnega nasprotnika človeške grdobije poganjata velika življenjska radovednost in nemirni, raziskovalni duh, zato smo zelo veseli, da je pred nami njegova nova knjiga, tokrat znova namenjena otrokom (in v razmislek tudi njihovim staršem) ... Zato ta slikanica opominja, prebuja in nas vse nagovarja ... Na svojevrsten način tako Anej Sam mladega bralca opogumlja, da premisli in glasno pove, kaj je prav in kaj ni. In na koncu to, kar je prav, tudi naredi« (iz ocene urednice Bukle, Renate Rugelj).

 

V Osrednji knjižnici Mozirje pa je bila naša knjiga proglašena za »Mladinsko knjigo meseca junija 2015«.

 

 

 

urejanje strani