Onežimo svet.

  .  

Ljubim tiste, ki sanjajo o nemogočem.

Jasa 

 

Goethe 

Kam greš Evropa?

Zakaj odmira boljši del človeštva? Zakaj neka nevidna roka izroča planet sodrgi? Knjiga, ki jo berejo na skrivaj. Kot so brali Erazma Rotterdamskega.

Prelistaj knjigo Kam greš Evropa? 

 

»Na brutalen način so pobesneli prebivalci Ambrusa izgnali romsko družino Strojan iz lastnega doma, država je ta pogrom legalizirala in naredila konec pravnosti« – so uglašeni slovenski intelektualci in drugi ustvarjalci mnenjske klime.

 

Človek ni ustvarjen za to, da bi si zagotavljal denar, družbeno moč in lagodno življenje, temveč da bi vnašal smisel v nesmisel, ki nas obdaja. Tako je razmišljal Anej Sam in zapisal – knjiga KAM GREŠ, EVROPA – da je romska družina Strojan dolga leta terorizirala domačine, da je antikultura dušila spodoben življenjski nazor ter da se je z uporom socialno-etične »substance« Ambrus potrdil kot etično najvitalnejši kraj v Evropi. Skozi izjemno zanimivo in poučno razpravo je avtor pokazal, da si Matjaž Hanžek, Boris A. Novak, Dušan Jovanović, prof. dr. Vlado Miheljak in drugi eksponirani razumniki ne zaslužijo atribucije intelektualec.

 

Obravnavajoč ta primer – ta razprava je pravi mali učbenik kulture in nekulture – avtor ugotavlja, da pojem o človeku – o učlovečenem človeku – izginja. To pa je načrt. Evropa uresničuje nevidni projekt razčlovečevanja človeka. Zato evropska ljudstva odmirajo, evropski prostor pa se »oddaja« tistim, ki se hitro množijo in kupujejo vsepovprek. Razčlovečevanje se izvaja s spreobračanjem dejavnikov učlovečevanja – drugače niti ne gre.

 

Slovenija in Evropa veliko denarja porabita za stimuliranje avtorjev in knjig, ki poneumljajo, razvnemajo nizke strasti – razčlovečujejo. Zdi se neverjetno! Toda ko preberemo poglavje o umetnosti, zaprepadeni ugotovimo, da avtorju ne moremo oporekati. A to, kar nam sporočajo knjige Dese Muck, Braneta Mozetiča, Primoža Suhodolčana in številnih drugih čaščenih avtorjev, je zastrašujoče. Ko resnično spoznamo poslanstvo Draga Jančarja, Mance Košir, Slavka Pregla, Branka Gradišnika; ko v polni jasnosti pogledamo, kakšen odnos do knjige imajo minister za kulturo Vasko Simoniti, minister za šolstvo Milan Zver, evroposlanec Borut Pahor in drugi družbeni odličniki, nas prežame sveta jeza.

 

Neverjetno se zdi, toda drži: tudi številni učbeniki so v funkciji poneumljanja in razčlovečenja.

 

Drugi učinkovit dejavnik v funkciji izginjanja evropskih ljudstev (tudi slovenskega) je dobrota. Seveda neozaveščena, navidezna dobrota. Kako samoumevno je, da damo denar beraču, da smo strpni do priseljencev, ne glede na njihove navade in stopnjo učlovečenosti; da človeškost potrjujemo z razumevanjem homoseksualnosti kot normalne oblike spolnosti, da nenehno nižamo kazni za protipravna dejanja in tako naprej. Naenkrat, ko preberemo poglavje o dobroti, pa nam stališča avtorja – priseljenci so slabši del prebivalstva Slovenije in Evrope; tisto, čemur evropska pamet reče mešanje kultur, je teror antikulture in izginjanje kulture; tisti, ki »visi« na materi domovini, nima človeške pravice priti v drugo okolje; darujoč beraču, podpiramo kriminal; homoseksualnost je izrojenost in najhujša negacija narave; ideja pravičnost se ne more izvajati brez smrtne kazni – torej, ko preberemo razprave o dobroti, ta »šokantna« stališča postanejo nekaj najbolj logičnega.

 

Razgledanost in argumentacija Aneja Sama pa kažeta, da niti izzvanim v tem poglavju – prof. dr. Lev Kreft, dr. Pavel Zgaga, dr. Tonči Kuzmanič, dr. Vlasta Jalušič, dr. Roman Kuhar, dr. Darko Štrajn, dr. Gregor Tomc, dr. Aleš Debeljak, dr. Ljubo Bavcon, Zoran Janković, Jaša L. Zlobec, Miha Kovač, Vesna Milek, Tanja Lesničar Pučko, Majda Hostnik Šetinc, Sabina Obolnar, Marta Pirnar … – ne bo lahko. Bralci pa bodo uživali v lepi slovenščini, razkošnem besednjaku, večplastnem premišljanju in pogumu avtorja.

 

Lepota – lepota narave, lepota človeških stvaritev, lepota duha – kot tretji dejavnik učlovečanja človeka, je, ko je zreducirana zgolj na človeško pojavnost, tretji dejavnik razčlovečevanja. Prav neverjetno je, kako neki pojav, ki ga dolga leta doživljamo kot nekaj običajnega – izbiranja mis, služenje z razkazovanjem telesa … – postane nekaj povsem drugega, amoralnega in bednega, ko ga spoznamo znotraj celote, ki nam je bila skrita. Občutki ob mednožju Mance Zver (ministrova hči) v knjigi Kam greš, Evropa, so bistveno drugačni kot tisti, ki so nas spremljali, ko smo jo gledali v časopisih. To je moč dobro ubesedenega močnega doživetja.

 

Kaj storiti? Kako ustaviti proces razčlovečevanja človeka in izginjanja evropskih ljudstev? Epilog knjige Kam greš, Evropa je očarljivo preprost in zdravilen.

 

Da, knjige so kot ljudje. Prihajajo na svet, da bi živele. Živeti pomeni – boriti se. Prispevati k poetizaciji življenja. Zapustiti sled. Upravičiti obstoj. Koliko ljudi odživi življenje kot živi mrtvec. Med nami so, a kakor da jih ni. In so tisti, redki posamezniki, katerih duh je nenehno med nami. In ko se nam zazdi, da rešitve več ni, da ne moremo dlje, naslonimo glavo na njihovo ramo (potopimo se v knjigo). Njihova beseda je nektar in kažipot. In smo rešeni.

 

Tako je tudi s knjigami. Knjižnice pokajo po šivih, zaradi knjig, ki so bile že ob izidu mrtve. Ali tistih, ki razvnemajo nizkotne strasti in nam ropajo življenje. In so knjige, redke knjige, ki so kažipoti. Srebrne steze do življenjskega smisla. Ob branju knjige Aneja Sama Kam greš, Evropa se nam občasno zazdi, da slišimo grmenje. In smo razburjeni. In morda prestrašeni. Potem pa … Po grmenju je nebo jasno, zrak čist. Za tiste, ki stremijo k Soncu, bo knjiga up. Tisti, ki se bolje znajdejo v megli, bodo jezni. Pravično!

 

Poleg grmeče-krepilnih razprav Aneja Sama je v knjigo Kam greš, Evropa vgrajena še ena, najuniverzalnejša »knjiga«. V rdečem pasu – tretjina knjige – je namreč avtor objavil okrog tisoč citatov iz vseh najpomembnejših del v zgodovini civilizacije. Tako v knjigi Kam greš, Evropa najdemo resnice o smislu življenja in o pojavih, o katerih razpravlja avtor, ki so jih dojeli največji misleci od Homerja in Sokrata, preko Danteja, Shakespeara, Cervantesa, Moliéra, Leonarda da Vincija, Erazma, Rousseauja, Voltaira, Nietzscheja, Dostojevskega do Cankarja, Andrića, Krleže in našega sodobnika Saše Vuge. Z življenjskimi spoznanji več sto Sinov Sonca je Anej Sam v knjigo Kam greš, Evropa vgradil etični ustroj človeštva.

 

Knjiga Kam greš, Evropa je monografskega formata, obsega 236 strani. Je barvno tiskana na umetniškem papirju, vezana s šivanjem in trdimi platnicami. Knjiga, ki vsebinsko in oblikovno vrača dostojanstvo knjigi. 

 

Anej Sam je napisal knjigo, ki jo dobro nakazuje misel z začetka »rdeče preproge«: Resnično se zdi včasih neverjetno.

 

urejanje strani