|
Onežimo svet. |
 |
Ljubim tiste, ki sanjajo o nemogočem. |
|
Jasa |
Goethe |
Kdo je resnično Anej Sam? Vse je na dlani.
Kot moralni lik trpeti ali se kot siva ničla rediti - to dilemo je Anej Sam odpravil že v najstniški dobi. Blagodet in prekletstvo pravilne odločitve živi ves čas.
Na številnih osnovnih šolah uporabljajo učitelji knjigo Aneja Sama Zgodba o knjigi, kot pripomoček za ustvarjanje in krepitev bralnih navad. Številnim študentom na vseh univerzah v bivši Jugoslaviji je bila pri izdelavi diplomskih nalog dragocen pripomoček knjiga Aneja Sama Ljepotice i zvijeri (Lepotice in zveri), študentom v Sloveniji pa še knjiga Oblačenje in moda. Redki primeri so, da umetniška kritika vidi neko knjigo kot »delo prosvetljenega avtorja« (Delo, 20. 10. 1994, o knjigi Aneja Sama Izpraševanje duš) ali da zapiše: »Takšne knjige spreminjajo svet.« (Moj malček, julij 2003, o pravljičnem romanu Aneja Sama Maček Maček).
|
|
| Anej Sam z otroki Vrtca Ravne na Koroškem |
V časopisnih rubrikah Odmevi so se bralci knjig in novinarskih prispevkov Aneja Sama veliko odzivali. Razvidno je, da so v drži Aneja Sama številni posamezniki zaznamovali neko upanje; neka bralka njegove knjige ga vidi kot »pravočasnega naznanitelja nove zarje« (Večer, 8. 5. 2001).
Hkrati pa smo o Aneju Samu prebrali najhujše diskvalifikacije (govorice, ki krožijo, pa so pogosto v sferi fantastičnega): Nič ne dela, živi pa na veliki nogi na račun drugih; Z Mileno Močivnik tihotapi mamila v trebuhih sestradanih psov; Služi z vohunjenjem in s črno magijo; Okužen z virusom HIV, vzdržuje pa intimne odnose s številnimi znanimi Slovenkami; Trpinčil je (v najnovejši različici: spolno zlorabljal) mladoletno hčer …
Nezdružljiva pojava. Vsaj na prvi pogled. K tej enigmi sodi še neka nenavadnost. Ko pogledamo razprave (več tisoč jih je), ki jih je objavljal novinar Anej Sam v gotovo vseh naših časopisih, ko pogledamo knjige, ki jih je objavil pisatelj Anej Sam, ko temu prištejemo knjige, ki jih je pripravil urednik knjižne zbirke Onežimo svet Anej Sam, ugotavljamo, da je v ozkem krogu najučinkovitejših ustvarjalcev v samostojni Sloveniji vsekakor Anej Sam. Ko pogledamo vsebino esejev in polemik novinarja Aneja Sama, posebej tistih na večne teme, kot so dobro in zlo, iskanje resnice in smisla življenja; ko spoznamo izročilo knjig, ki jih je napisal Anej Sam in pripravil urednik Anej Sam – ugotovimo, da gre za človeka na zavidanja vredni, premalo vidni ravni učlovečenja. In je čudno. Vsaj čudno. Kajti toliko je naredil, naredil za, kot temu rečemo, splošno dobro, živi pa v majhnem najemniškem, na pol opremljenem stanovanju. Ustvarjalno potenco, s katero je možno služiti, je združil z prostovoljno nevladno organizacijo in skozi življenje hodi kot osamljeni jezdec.
Nenavadno! Nenavadno? Niti ne. Pravzaprav: Nič novega pod soncem. Zakaj so obsodili Sokrata? Zaradi logične misli. Zakaj so sežgali Giordana Bruna? Zaradi neprijetne resnice! Zaradi naznanjanja nove zarje je zadnjih trideset let življenja Dante preživel na begu. Sledeč poslanstvu intelektualca, so Voltaire, Rousseau, Michelangelo, Chopin, Zola … bežali iz domovine; imena Heineja, Baudelaira, Byrona, Verlaina, Wilda … so v času njihovega življenja izgovarjali z gnusom; Puškin je moral umreti zaradi trača v časopisu; »zavedni« Slovenci v zamejstvu so se nekaj časa otepali Cankarjevega doprsnega kipa …
In zares – v nadaljevanju te teme bomo pokazali – nič novega pod soncem. Razen neke malenkosti: le v našem času je dovoljeno javno izgovoriti najpošastnejše laži. Kajti živimo v demokraciji. Ne pa v temačnem srednjem veku ali v jeklenem enoumju, ko je bila laž obravnavana kot kaznivo dejanje, oziroma neetično početje.
SIJ IN PREKLETSTVO ZRCALA
»Živijo samo tisti, ki se borijo,« je svojčas zapisal Victor Hugo. Neki drug veliki Evropejec – Andre Gide – pa je ugotovil: »Kako naj se človek še drži življenja, če ne more več nikomur storiti nič dobrega?«
Pri odločanju za takšno ali drugačno življenjsko pot se je dobro posvetovati z ljudmi, ki so se spoznali na življenje (najdemo jih predvsem v klasični literaturi in filozofiji). S citiranimi mislimi lažje razumemo tudi življenjski nazor in javno podobo Aneja Sama.
Spaso Čanković (ime, ki ga je dobil ob rojstvu) je pozno prišel v javnost – v četrtem desetletju življenja. Iz bosanske gorske vasice Bošnjaci je šel kot najstnik v beli svet s trebuhom za kruhom. Kmečki otrok v neznanem svetu, brez šolske izobrazbe in z močnim vzgibom za pravičnost, je najstništvo in mladostništvo preživel v trdem boju za golo preživetje. Šele v svojih zagrebških časih je začel brati literaturo (podedovani etični ustroj je utrdil z deli Krleže) in se pojavljati v časopisih.
Moda (proizvajanje odvečnih oblačil in ustvarjanje navideznih potreb z močjo medijev) je prvo področje življenja, ki ga je spoznal odznotraj (bil je zaposlen pri Centru za sodobno oblačenje Ljubljana – predstavnik za Hrvaško). Že prve njegove razprave v zagrebškem Vjesniku so bile vznemirjajoče: del javnosti jih je sprejel z olajšanjem, modni časopisi, industrija in različni sopotniki mode pa kot napad na ustaljen red.
Uredniki vseh resnih časopisov so v razpravah tega »radikalnega« fenomenologa prepoznali logično misel in ga objavljali (v tem času ni izključno blagovna etika oblikovala vrednostnega sistema družbe). Kolumne Spasa Čankovića oziroma Aneja Sama (1987 je uradno spremenil ime in priimek) v zagrebškem Oku, sarajevskem tedniku Nedjelja, sobotni prilogi Večera, ljubljanskem Dnevniku … so v zavesti številnih bralcev zapustile opazne sledi. Manipulativna moč mode je slabila, številne modne »legende« so bile postavljene na pravo mesto.
Začetek novinarskega dela Aneja Sama (takrat še Spasa Čankovića) je nakazal njegovo življenjsko pot: skozi življenje hoditi z odprtimi očmi in s čistim srcem. Vzvišena početja je treba častiti, posameznike, ki prispevajo k poetizaciji življenja, podpirati. Na grda dejanja je treba opozarjati, posameznike, ki ustvarjajo razčlovečevalno resničnost, onemogočati. Človek se mora odzivati na stvarnost. Torej, kot je zapisal Hugo – boriti se. Ali kot pravi Gide – storiti kaj dobrega. Boriti se za dobro, pa pomeni, napovedati vojno slabšemu delu človeštva. Naporno in nevarno! Druga možnost? Vleči se za življenjem. Biti živi mrtvec!
Prve govorice o Aneju Samu, govorice, zaradi katerih okolje odklanja posameznika (dvojna osebnost, črna magija, perverznost v intimnih odnosih, meglena preteklost, policija nekaj raziskuje …), je proizvajal krog zagrebškega modnega časopisa Svijet in erotičnega magazina Start. Stopnjevale so se po izidu knjig Govor odjeće (1986), Ljudi govore o modi (1987) in posebej ob izidu knjige Ljepotice i zvijeri (1990; prva knjiga, ki jo je podpisal Anej Sam). Krog, ki je imel interes onemogočiti javno delovanje Aneja Sama, je raziskal njegovo preteklost do potankosti. Ker niso našli »gradiva« za kompromitacijo, kaj šele za onemogočenje njegovega delovanja, so jim ostale le govorice. Preverjena večna metoda. Govorice niso prestrašile Aneja Sama niti niso vplivale na njegova stališča.
Da so manekenska kariera in številna izbiranja misic tega in onega predvsem oblika rekrutiranja »svežega mesa« za visoko prostitucijo, je Anej Sam prepričljivo pokazal s knjigo Ljepotice i zvijeri. S tem je kakšno najstnico rešil pred usodnim padcem – o tem je nekaj dokazov – in si nakopal nasprotnike: organizatorje »elitne« prostitucije, agencije za izposojo »spremstva« bogatašem, časopise, ki »pokrivajo« lepotna tekmovanja in »uspešne kariere lepotic«.
V tem času je tudi v Sloveniji pridobil močno in stalno nasprotnico – dolgoletna šefinja Jane Bernarda Rakovec, kasneje Jeklin – ki mu je od časa do časa tako ali drugače zagrenila življenje. Leta 1986 je kupil zapuščeno hišo na Goričkem (odločila je intimna zveza z neko čedno Prekmurko), nekaj let kolesaril od Zagreba do Murske Sobote in nasprotno, 1990 je tudi uradno postal Prekmurec.
 |
|
Anej Sam med rastlinskim in živalskim svetom svojega balkona |
Po svojih načelih – častiti dobroto in zoperstavljati se zlobi – je Anej Sam nadaljeval življenjsko pot v novem okolju. Goričanci še vedno pomnijo, da je z neko medijsko akcijo zagotovil knjižnici v Kuzmi 300 vrednih knjig, izpeljal več zanimivih kulturnih dogodkov, s kolumno v regionalnem Vestniku razgibal duhovno življenje v pokrajini. Ko je opozoril, da kulturna rubrika tega časopisa zanemarja stvaritve prekmurskih ustvarjalcev, je njena dolgoletna moderatorka, potem podpredsednica Izvršnega sveta Občine Murska Sobota, Brigita Bavčar, zapisala, da je tat, in mu pokazala pot čez Kolpo. Močno prizadet in do družbe uvideven je Anej Sam vprašal slovensko javnost: Ali naj zapusti Slovenijo? To je storil s knjigo Izpraševanje duš (1994), v kateri je s preverljivimi dejstvi, v popolni jasnosti razkril življenjski program, opisal prehojeno pot in objavil celotno polemiko v Vestniku. Časopisni arhivi hranijo veliko moralne podpore Aneju Samu in nič občinski kulturni ministrici. To je bilo odločilno – prišlek je ostal v Sloveniji, toda preselil se je v Ljubljano (javno delovanje v pokrajini je onemogočala omenjena občinska uradnica).
V Ljubljani se je Aneju Samu najprej zgodila Milena Močivnik. Kot človek s poudarjenim sočutjem do trpečih živali je spremljal početje te nenavadne ženske. Ko je »pasja mati« čez noč postala »pošastna mučiteljica psov«, ni mogel pogledati stran. Poglobil se je v primer in s knjigo Balade zavrženih (1995) razkril skupino lažnih ljubiteljev živali, ki so brezdušno služili, zlorabljajoč ime Milene Močivnik. Dlje časa so »zbirali denar za azil Milene Močivnik«, zbrali veliko sredstev, izročili pa le nekaj drobiža. Ko je Milena to izvedela, jim je prepovedala uporabo svojega imena. Da bi odvrnili javnost od Mileninih psov in denar preusmerili na lastna društva za »zaščito živali«, ki imajo sedež vedno le na kakšnem poštnem predalu, je bilo treba Mileno kriminalizirati. Primer je bil zaokrožen z nasilnim odvzemom Mileninih psov s strani države in s knjigo Milena (2003). Anej Sam je s to knjigo omilil neko v nebo vpijočo krivico in si trajno nakopal maščevalno strast številnih vplivnih posameznikov. Iz knjige Milena je razvidno, da si je pošastno laž o Mileni Močivnik – »Psi so krinka, gre za dejavnost: tihotapljenje mamil v trebuhih sestradanih psov« – izmislila Meta Malus, da so pri onečaščenju te čiste ženske sistematično sodelovali urednik Dela Tit Doberšek, urednik Nedeljskega dnevnika Vaso Gasar in številni javnosti znani novinarji. S to knjigo je javnost izvedela, da so bili pri odvzemu psov na nedojemljiv način vpleteni takratni direktor Veterinarske uprave Zoran Kovač in še nekateri visoki državni uradniki; razvidno je, da so ime te izjemne dobrotnice izkoriščali v promotivne namene najvišji politiki. Knjige ni nihče niti poskusil zanikati. Zoper avtorja pa je bila sprožena totalna medijska in peklenska podtalna vojna. Z enako močjo še vedno traja.
Tudi z »miroljubnimi« knjigami si Anej Sam ustvarja nasprotnike. Vsaka njegova knjiga vsebuje toliko življenjske resnice, da zaživi kot zrcalo. V zrcalu pa se vidijo vsi. Tisti z lepim obrazom mu ploskajo, drugi bi zrcalo razbili. Greh Aneja Sama pa je v tem, da je vsaka njegova knjiga zrcalo. Ne le pravljični roman Maček Maček, ki je s strani kritike označen kot iskanje smisla življenja. Naravnost presenetljivo je, koliko življenjske resnice je v knjigah, ki obravnavajo "obrobne" fenomene (Oblačenje in moda, Otroci in moda). Od knjig Kam greš, Evropa in Kamo sutra (Kaj bo z nami; izšla v hrvaščini) smo jedro življenja nekako pričakovali in sta zato morda manj presenetljivi.
K vnašanju smisla v nesmisel, ki nas obdaja, je Anej Sam povabil tudi druge ustvarjalce. V okviru nevladne organizacije Jasa je zasnoval knjižno zbirko Onežimo svet, kot protiakcijo ogrobljanja sveta. Prispevke za knjige Pikapolonica na prašni cesti, Metulj na dežju, Kresnica na dlani, Žuborenje Slovenije, Sonce v brlogu, Svoboda na izpitu in Duša slovenska je ustvarjalo več sto umetnikov. Med njimi so najvišja drevesa slovenske literature, slikarstva in ilustracije. Te knjige že puščajo opazne sledi na področju ekološkega ozaveščanja, mehčanja odnosa do živali, razširjanja meja razumevanja pozitivne drugačnosti, krepitve etike, skrbi za estetsko podobo Slovenije, višanja kulture bivanja, pravilnega razumevanja pojma svabode, ohranjanja vrlin slovenskega naroda (poštenost, občutek za pravičnost ...), krepitve samozavesti ...
 |
| Anej Sam na Mrzli gori, 2007 |
Vse to so razlogi, da tisti, ki se bolje znajdejo v zamegljenem okolju, skušajo onemogočiti javno delovanje Aneja Sama ali vsaj oslabiti moč njegovega sporočila. Kaj pa lahko storijo? Grožnje in zastraševanje ne učinkujejo. Torej, v okviru »dopustnega«: govorice. Govoric o Aneju Samu pa je za obsežno knjigo.
Najpogostejše »resnice«, s katerimi zadnji čas ubijajo Aneja Sama:
Zloba zlohotnih krepi krepost krepostnih, je nekje zapisal Anej Sam. To je potrdila tudi knjiga Aneja Sama Kam greš, Evropa najčistejše zrcalo, v katerem se v vsej jasnosti kaže prava galerija znanih obrazov. In tako gledamo ljudi na najvišji stopnji učlovečenja – nosilce Dobrote in Lepote; obnemimo pri ugotovitvi, da se pod plaščem spoštovanih umetnikov, razumnikov in drugih družbenih odličnikov skrivajo ledeni profiterji, hohštaplerji in plačanci temnih sil.
Čisto zrcalo je seveda porodilo nove govorice in sprožilo nove obračune. Tudi tiste najbolj zahrbtne, težko dojemljive po stopnji zlohotnosti. Tako kot nasprotniki Aneja Sama nenehno presenečajo z novimi iznajdbami povzročanja škode, preseneča Anej Sam z izpopolnjevanjem in višanjem lepote novonastajajočih knjig v zbirki Onežimo svet. Najnovejša - Duša slovenska - je neprecenljiv zaklad Dobrote in Lepote slovenskega naroda. Knjiga vseh knjig - pravijo poznavalci knjige.
Da, živeti, pomeni – boriti se!
ČASI BREZČASTJA
Natančnejši opis življenjske poti knjige Kam greš, Evropa bi porodil zelo dramatično in poučno knjigo enakega obsega. Namreč, ta knjiga je in je ni.
Od bralcev – večinoma neznanih – smo dobili precej odzivov. Neobičajnih. »Največplastnejša analiza slovenske stvarnosti v zadnjih sto letih!« ... »To je up – ne premišljam več o samomoru!« ... »Osamljena v mišljenju, sem mislila, da z mano ni vse, kot je treba – povrnili ste mi samozavest!« ... »Te dragocene neologizme je treba dati na poseben seznam in izročiti javnosti!« ... »Toliko miselnih dosežkov – ali sanjam!« ... »In nihče si ne upa javno spregovoriti o tej knjigi – brezupno!« ... »Vi ste up, Anej Sam!« ... »Ne daj se kurbinim sinovom, Anej Sam!« ...
Seveda, odzive arhiviramo. So znamenja časa. Potrditev, da vsa srca niso presahnila. In potrditev, da ta knjiga je.
Hkrati pa grenka resničnost: Veliko ljudi si želi, še več, potrebuje takšno knjigo, ne vedo pa, da obstaja. Kako to? Knjigo je izdala prostovoljna nevladna organizacija (dejansko nekaj zanesenjakov), ki pogosto nima denarja za poštnino, kaj šele za plačevanje presneto dragih reklamnih obvestil. Tisti, ki bi po logiki poslanstva morali obvestiti javnost o izidu te knjige – predvsem je to nacionalna televizija, potem osrednji časopisi Delo, Dnevnik in Večer –, so naredili vse, da bi jo omrtvičili. O njej niso zapisali niti črke, imena Aneja Sama v teh medijih nihče ne sme omeniti. Aneju Samu, ki je še pred nekaj leti veliko objavljal v kulturi Dela, bil kolumnist Dnevnika in Večera, danes ne dovolijo objaviti niti popravka objavljene laži (v trenutno aktualni javni debati okrog knjige Gorana Vojnovića Čefurji raus Aneju Samu ni dovoljeno povedati, da vsaka knjiga ni umetniško delo; redkokdaj mu je dovoljeno popraviti onečaščujoče izjave Playboyeve zajčice Nives Celzijus). Verjetno je edini državljan, ki ga je dovoljeno javno blatiti, njemu pa se je prepovedano braniti.
Seveda, treba je vedeti, da mediji ne morejo opozoriti na vsako novo knjigo – v Sloveniji je vsako leto okrog šest tisoč novih knjižnih izdaj. So pa razlogi – višja raven literarizacije, izjemni miselni dosežki, žanrska inovativnost, bogastvo neologizmov, posebni avtorski pogum itn. –, ki osrednje medije obvezuje k predstavitvi nove knjige. Iz naše predstavitve knjige na tem spletu je razvidno, da je za medijsko obravnavo nekaj dobrih razlogov. Še najboljši dokaz je dejstvo, da se mediji nenehno ukvarjajo s temami te knjige: priseljenci, mešanje kultur, varnost državljanov, smrtna kazen, dileme okrog istospolnosti, komercializacija ženske pojavnosti ... Toda ukvarjajo se površno, opredeljujejo se napačno, neredko tragično napačno. Knjiga pa z močjo nevprašljive argumentacije razkriva vzroke omenjenih pojavov in ponuja nova videnja. Toda za njo se ne ve. In je ni.
Ob izidu knjige smo napisali to pismo:
Spoštovani!
Posebno knjigo – pravijo, da je resnično posebna – je izdalo pravkar ustanovljeno Združenje za večne vrednote Plamenica. Kot spoštovalci znamenitega Voltairovega stališča (Ne strinjam se s tabo, boril pa se bom, da prideš do besede.) vam knjigo izročamo v morebitno oceno. To si dovolimo, ker avtor problematizira za Slovenijo in Evropo usodna vprašanja, njegova stališča pa so nekaj povsem novega.
Ker gre za zelo drago knjigo, mi pa smo nekaj prostovoljcev, zbeganih v času brez obraza, in nimamo pojma, kako bomo poplačali tiskarno, knjigo darujemo le tistim, ki jo želijo imeti. Če morebiti menite, da knjiga ni vredna javne obravnave ali vsaj omembe – če je nevredna –, jo bomo prišli iskat.
Upajoč, da nas boste razumeli, vas srčno pozdravljamo.
Ljubljana, 15. 4. 2008
Tanja Dokler, poslovna tajnica
Pismo s knjigo smo izročili urednici kulture Televizije Slovenija Darji Korez Korenčan, voditelju oddaje Studio City Marcelu Štefančiču, uredniku Delove priloge Književni listi Igorju Bratožu, resornemu uredniku kulture Dela Petru Kolšku, uredniku kulture Dnevnika Alešu Čaru, uredniku Nedeljskega Dnevnika Zlatku Šetincu, urednici kulture Večera Petri Vidali, uredniku Večerove sobotne priloge Dejanu Pušenjaku, uredniku Financ Petru Franklu, uredniku tednika 7D Bojanu Tomažiču, urednici Maga Mateji Babič, uredniku Mladine Gregi Repovžu, uredniku Demokracije Metodu Berlecu, uredniku Reporterja Silvestru Šurli, uredniku radia MARŠ Mitji Hlupiču,lastniku Radia dur Dušanu Uršiču in književnemu kritiku Mateju Bogataju (pozabili smo, torej, dati na ogled Radiu Slovenija).
Ko smo ugotovili, da nihče ni (in ne bo) objavil niti informacije o izidu, smo prosili, da knjigo pridemo iskat. Nekateri so nam jo vrnili po pošti, drugi so omogočili neposreden prevzem, pri nekaterih pa so nas kaznovali (ali to poskusili). Aleš Čar nam ni dal knjige – trdil je, da je ni dobil. Vrnil jo je šele, ko smo mu predočili pisne dokaze o prejemu, njegovo početje pa poimenovali »kraja ali maščevanje«. Zlatko Šetinc nam preprosto ne da knjige, noče pa je plačati. Kaznoval nas je, torej. Enako se je (za zdaj) odločil Dušan Uršič. Silvestru Šurli še dopovedujemo, da je knjigo prejel. Večerova prva kulturnica Petra Vidali nam je pisala: »Prosim, da nam knjig, povezanih z vašo založbo, sploh več ne pošiljate« (pri tem je mislila na zbirko Onežimo svet). Zanimivo je, da je knjiga Kam greš, Evropa za Mladino toliko dobra, da jo želijo imeti – plačali so jo in jo obdržali –, svojih bralcev pa nočejo obvestiti o izidu.
Tako kot s knjigo Milena (celovita zgodba o Mileni Močivnik) je tudi s to knjigo Anej Sam zedinil slovenske urednike (do knjige se je, kolikor nam je znano, drugače opredelil le urednik kulture Dolenjskega lista Milan Markelj – čeprav mu je nismo poslali v morebitno oceno, jo je prebral in bralcem kvalitetno predstavil).
Kakšno knjigo je napisal Anej Sam – ni prav, da sodi založnik (le trdimo, da so razlogi za medijsko obravnavo). Že zdaj pa je jasno, da je slovenska književna kritika skoraj enoglasno uvrstila knjigo Kam greš, Evropa v klub izbranih. Pomislimo na knjige oziroma avtorje, ki so skozi zgodovino končali na grmadi. Spomnimo se življenjske poti knjig iz novejše zgodovine, ko ni več grmad. Knjige, katerim se je večnost poklonila, so bile ob rojstvu masakrirane (pomislimo samo na Kocbekov Strah in pogum ali na Grobnico za Borisa Davidovića, srbskega pisatelja Danila Kiša; tudi v slovenščini je), ali so bile dolga leta obdane s peklenskim molkom. Naj omenimo le en dobro znan primer. Roman Andrea Gida Zemeljska hrana je tako prizadel njegove sodobnike, da noben kritik o njem ni zapisal niti besede. V desetih letih se je je prodalo petsto izvodov. Zanjo pa je leta 1947 Gide dobil Nobelovo nagrado za književnost.
In zares, dobro se počutimo v družbi, ki nam jo je dodelila slovenska književna kritika. Kaj pa kritiki?
ČASI BREZČASTJA – nadaljevanje (junij 09)
»O Bog, jadrati s tako poganskim moštvom, ki je takšno, kakor da ga niso rodile človeške matere,« je zapisal Melville v kultnem romanu Beli kit.
Če ne bi bilo vse, kar se dogaja okrog naše knjige Kam greš, Evropa, boleče depresivno, bi bilo prav zabavno. Knjiga je namreč razkrila moralno in intelektualno bedo ljudi – intelektualcev, umetnikov, politikov, novinarjev, gospodarstvenikov –, ki nam krojijo usodo, mi pa jih častimo (in dobro plačujemo). Toda sestava moštva, poganskega moštva, se razširja iz dneva v dan. Vsak dan namreč doleti koga neznosnost nemirne vesti. Doslej je veselo poskakoval, mežikal z očmi, se redil, zdaj naenkrat ta knjiga ... In se priključuje moštvu iz knjige. In pogansko moštvo se razširja.
Čeprav knjigo Kam greš, Evropa prodajamo mimo knjigarn (zahtevajoč ledeno profiterski rabat, knjigarne do neznosnosti višajo prodajno ceno), smo popustili prepričljivi argumentaciji nekaterih dobronamernih poznavalcev knjige in jo takoj po izidu dali v Konzorcij. Teden dni po tem smo ugotovili, da ni bila na polici novitet, pravzaprav je bila skrita. Kljub temu pa je je bilo v nekaj dneh prodanih devet izvodov. Začudeni in razočarani, smo direktorici napisali to pismo:
Mladinska knjiga – Konzorcij
gospa Staša Žunič
OBRAVNAVA KNJIGE KAM GREŠ, EVROPA
Pozdravljeni!
V zavesti slovenskega intelektualnega kroga in ljubiteljev dobre knjige nasploh je Konzorcij že zdavnaj zaživel kot kultna knjigarna. To pa zaradi tega, ker so vodilni, kljub vseobsegajoči blagovni etiki, ohranjali ozaveščenost o nenadomestljivem poslanstvu dobre knjige. In v Konzorciju smo vedno dobili dobre knjige. Tudi tiste nekomercialne. In tiste od anonimnih siromašnih založnikov, ki nimajo denarja za reklamo ali korumpiranje koruptivne kritike. Prav zaradi tega je v naši knjigi Oblačenje in moda (imate jo v knjigarni), v dodatku Usoda knjige, z nekaj stavki izpisana oda Konzorciju.
Gospa vodja knjigarne! Kaže, da bo z vašim vodenjem začel bledeti kult Konzorcija. Naš urednik vam je izročil na ogled našo novo knjigo Kam greš, Evropa. Razložil vam je, da je to izjemno drago knjigo izdala skupina prostovoljcev, ki pogosto nimamo denarja za poštnino. Ker vemo, da je knjigo porodilo redko posrečeno prežemanje avtorske enciklopedičnosti, neukrotljive plemenitilne strasti in poguma, ter da bo postala kultna, smo jo želeli dati le v kultno knjigarno. In ker nimamo denarja za promocijo (kritike že iz načelnih razlogov ne bi plačali), vas je urednik prosil, da knjigi pomagate. Da jo daste na vidno mesto. S pospešenjem prodaje bi pomagali tudi knjigarni. Obljubili ste. Po tem ste ugotovili, da »v zadnjih dveh letih ni bil prodan niti en izvod« (to ste ugotovili dan po tem, ko je knjiga prišla iz tiskarne v knjigarno) in odmislili obljubo. In knjiga ni niti na polici novitet.
Gospa vodja Konzorcija!Vi ste grd človek! In bomo spremljali vaše početje. Zaradi usode knjige. Torej zaradi etične vitalnosti slovenskega ljudstva. Če boste zaradi tega dopisa »skozioknili« naše knjige iz Konzorcija, bomo to pospremili z nasmeškom nebeškega odposlanca.
Ljubljana, 25. 8. 08
Prof. Tanja Dokler, poslovna tajnica
Nekaj tednov po tem jo je direktorica izločila iz prodaje. Na vprašanje, zakaj je to storila (interno pravilo je, da imajo novo knjigo, tudi ko se ne prodaja, v prodaji devet mesecev), ni odgovorila:
Mladinska knjiga – knjigarna Konzorcij
direktorica Staša Žunič
Pozdravljeni!
Ugotavljamo, zakaj ste izločili iz prodaje našo knjigo Kam greš, Evropa.
Vedoč, kako obravnavate novitete, menimo – zaenkrat –, da ste našo knjigo izločili iz neknjižnih (knjiga je dostojna najprestižnejših knjigarn po svetu) in neposlovnih razlogov (knjiga se je prodajala, torej ste z njo služili).
Če obstajajo upravičeni razlogi za izločitev, ki jih mi ne vidimo, prosimo, da nam jih sporočite.
Hvala in lepo pozdrav.
Ljubljana, 9. 3. 09
Prof. Tanja Dokler, poslovna tajnica
Voditeljica nekoč kultne knjigarne je s tem neodgovorom odgovorila: Ogrnjen s talarjem dostojanstva knjige Konzorcij danes bedno kalkulira z nezameritvijo »junakom« knjige Kam greš, Evropa in se strupeno maščuje.
Očitno je, da je ta knjiga nazorno pokazala različne oblike človeške gnilobe. Prizadela je nacionaliste (slovenske in uvožene), verske fundamentaliste, namišljene genije, votle pomembneže, bogsigavedi kakšne vse izrojence. In prav zanimivo je opazovati, kako se »cementira« enotnost v ničevosti različnih kič-ljudi. Neznosnosti nemirne vesti nekateri sploh ne morejo več skrivati.
V novembru lani je svetnik Mestne občine Ljubljana Mihael Jarc povedal našemu uredniku (poznata se), da bi kupil nekaj izvodov knjige (odločil se je že na osnovi naslova in kritiške obravnave gradnje džamij v Evropi). Ko je izposojeni izvod prebral, je z nami prekinil vso komunikacijo, knjige pa noče vrniti niti plačati. Prosili smo, urgirali, in – nič. Tudi po resnem opozorilu – nič.
Mihael Jarc
Pozdravljeni!
Če nam takoj ne omogočite prevzema knjige Kam greš, Evropa ali je ne plačate na naš bančni račun (kot ste obljubili 15. januarja letos), bomo prijavili policiji nasilni odvzem drage knjige, iz razlogov družbene prevencije pa javnost seznanili z vašim ravnanjem.
Ljubljana, 4. 3. 09
Prof. Tanja Dokler, poslovna tajnica
In ga bomo morali prijaviti policiji.
Z nasilnim odvzemom knjige so se nam maščevali tudi lastnik Radia Dur Dušan Uršič, odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla, odgovorni urednik Nedeljskega dnevnika Zlatko Šetinc ...
Na težko dojemljiv način se je »poganskemu moštvu« priključil predsednik Krajevne skupnosti Bitnje (Mestna občina Kranj) Boris Oblak. Ko smo iz Dnevnika z dne 24. junija 2008 izvedeli o težavah krajanov idilične gorenjske vasice (»Balkan žuri v hiši zavetja sredi vasi ... Krajani ogorčeni nad hrupom ...«), smo jim hoteli pomagati. Krajevni skupnosti smo izročili knjigo Kam greš, Evropa, opozorili na poglavje, s katerim bi se lahko pripravili na prepričljivejši nastop pred inšpekcijo in policijo, uspešneje branili lastne pravice. Jasno smo zapisali: »Če knjige nočete imeti, jo bomo prišli iskat.« Predsednik KS Boris Oblak je izbruhnil večjo količino strupa – »To je agresivni marketing« –, kot ga zmore uvela stara devica ob srečanju milega obraza kake mlade ženske. Prav neverjetno je, kako mu je sovraštvo zameglilo um. Na spletni strani KS je objavil naš odgovor na lastno početje, iz katerega je jasno kot beli dan, da smo ponudili pomoč – »S tem, da smo vam knjigo poslali na ogled, smo se sprijaznili z določenimi stroški ... hoteli smo vam pomagati: neko poglavje poslane vam knjige obravnava prav ta problem, obravnava ga z močjo znanstvene in fenomenološke argumentacije, kateri nihče ne more oporekati ... prišli jo bomo iskat, torej za vas stroškov ne bo« –, on pa je v komentarju tega pisma zapisal: »Nepoštena poslovna praksa ... agresija, ki jo izvaja društvo Jasa ...« Naravnost neverjetno. Biblijska resnica: Ti njega s kruhom, on tebe s kamnom! Kaj takega počne grbavec, ko sreča viteza. Je pa zoprno, da je po zaslugi interneta grbavec močan kot vitez. In tako se lahko zgodi, da je prvo obvestilo o nas za kateregakoli bivajočega na planetu: »agresivni profiterji«. O Bog, jadrati s takim moštvom!
Leto dni po izidu knjige je Društvo za večne vrednote Plamenica opravilo raziskavo potrebnosti in zaželenosti knjige Kam greš, Evropa. Knjigo, ki obravnava te teme, na način, kot jih obravnava ta knjiga, želi imeti 92 odstotkov slovenskega prebivalstva (statistični vzorec je več kot relevanten). Medijem, katerim smo pred letom dni izročili knjigo v oceno, je urednik poslal ta dopis:
Večer (odgovorni urednik Uroš Skuhala), Delo (odgovorni urednik Darijan Košir), Dnevnik (odgovorni urednik Ali Žerdin), Nedeljski dnevnik (odgovorni urednik Zlatko Šetinc), Mladina (odgovorni urednik Grega Repovž), Demokracija (odgovorni urednik Metod Berlec), Reporter (odgovorni urednik Silvester Šurla), Televizija Slovenija – kulturno umetniški program (urednica Darja Korez Korenčan).
BARVANJE SMRTI
Pozdravljeni!
Preprosto: so knjige, redke knjige, o katerih medij mora poročati. Urednik, ki tega ne naredi, vpisuje lastno ime v antologijo brezčastja.
Na relevantnem statističnem vzorcu sem ugotovil: 92 odstotkov slovenskega prebivalstva spoznava z mojo knjigo Kam greš, Evropa prvič v življenju nove dimenzije nekaterih usodnih tem: odmiranje evropskih ljudstev zaradi priseljevanja iz Afrike in Azije; razčlovečevanje človeka z močjo navidezne umetnosti; ubijanje ideje pravičnosti in brutalizacija medčloveških odnosov s »humaniziranjem« kazenske zakonodaje; krepitev različnih oblik spolne izrojenosti – homoseksualnost, pedofilija, zoofilija, nekrofilija – s tragičnimi razlagami spolnosti; deestetizacija človeka in sveta z napačnimi razlagami lepote.
Pred letom dni vam je založnik izročil knjigo na ogled – niti informacije o izidu niste hoteli objaviti. Odmisliti knjigo, s katero so prvič v zgodovini slovenskega založništva problematizirane omenjene teme kot del sistematičnega izvajanja razčlovečenja človeka, poskusiti omrtviti knjigo, ki bralca navdušuje in razburja (zapisujoč te ugotovitve, knjige ne vrednotim, morda je pomanjkljiva ali celo slaba), skrivati pred ljudmi knjigo, ki jo – potrjeno je – močno želijo kot »novo videnje stvarnosti«, je resnično kazalec razčlovečenosti. Torej, najprepričljivejša potrditev nujnosti knjige same.
Ker knjiga, prava knjiga, ki je s krvjo pisana, ni zaradi avtorja ali ocenjevalca, vas vabim: odmislite mene in sebe, kot sem jaz v tem trenutku odmislil sebe in vas, in povejte ljudem, da knjiga je. Jaz bom še naprej opozarjal na tragično poslanstvo medijev, strastno bom razkrival moralno-intelektualno bedo (večine) urednikov in novinarjev, vi me boste še naprej sovražili. Toda zaradi slovenskega ljudstva, zaradi lastnih otrok, povejte, da se je »zgodila« ta knjiga. Z barvanjem smrti se ji ne bomo izognili.
Ljubljana, 20. 5. 09
Anej Sam
Pozorno jih bomo spremljali – za človeka gre – mi se bomo oddolžili življenju.
ČASI BREZČASTJA – nadaljevanje (nov. 09)
Na Policijski postaji Ljubljana-Center smo 20. aprila prosili za navodila glede nadaljnjega ravnanja okrog odvzema knjig s prevaro. Za Mihaela Jarca in Dušana Uršiča smo zagotovili dovolj dokazov za sum kaznivega dejanja goljufije. In smo ju opozorili s tem pismom:
Pozdravljeni!
Danes smo na Policijski postaji Ljubljana-center prijavili odvzem s prevaro knjige Kam greš, Evropa v vrednosti 35 € in se posvetovali o nadaljnjih korakih. Obveščeni smo, da zoper vas lahko podamo prijavo - razpolagamo z dokazi, da smo vam knjigo izročili - svetovali pa so nam, da vas še enkrat povabimo k plačilu ali vračilu knjige. Če se ne odzovete, pa bo stekel predkazenski postopek.
Še enkrat vas torej vabimo, storite to takoj - izognili se boste dodatnim stroškom in neprijetnemu medijskemu obravnavanju primera. Na primeru pa vztrajamo iz dveh razlogov:
- za par prostovoljcev je ta knjiga opazen strošek
- že zaradi ohranjanja mentalne kondicije se odgovoren posameznik mora zoperstavljati vsaki obliki poniževanja in razčlovečevanja.
Ljubljana, 20.8.2009
prof. Tanja Dokler
Dušan Uršič je potem vrnil knjigo, mestnega svetnika Jarca smo prijavili zaradi suma goljufije.
ČASI BREZČASTJA – nadaljevanje (maj 10)
Skici za portret naše knjižne kritike dodajamo še nekaj detajlov. Knjigo Kam greš, Evropa smo naknadno izročili v oceno časopisu Bukla, nacionalnemu radiu Val 202 ter uglednemu ocenjevalcu literarnih in publicističnih del, sodelavcu več časopisov, Mateju Bogataju. Bukla je objavila korektno informacijo o izidu; Goran Schmidt, ocenjevalec s kritiško težo na Valu 202, je odgovoril, da se »ne bo spuščal v to« (intelektualni pogum – ni kaj); Matej Bogataj, ki nam vsak teden priporoča kakšno knjigo, je v primeru naše knjige odigral mrtveca.
Razpeti med spoznanjem o potrebi po tej knjigi in nemoči, da karkoli naredimo za obveščanje javnosti, smo skupini angažiranih intelektualcev napisali to pismo:
Tanja Lesničar Pučko, Bernard Nežmah, Lev Kreft, Aleš Debeljak, Vesna Godina, Janko Kos, Matej Makarovič, Sandra Bašič, Boštjan Turk
DEMOKRATIČNA EVTANAZIJA IN INTELEKTUALCI
Pozdravljeni!
Vemo, da so predvsem uredniki rubrik kultura poklicani k vrednotenju novih knjig, to knjigo pa izročamo na ogled tudi vam. Zakaj? Tisti, ki so najbolj poklicani, da obvestijo bralce (gledalce, poslušalce) o izidu te knjige, si je ne upajo vzeti v roke. Dobesedno. Otepajo se je, kot da bi bila denimo prenosnik virusa HIV. Otepajo se je, ker približno vedo, kaj ta knjiga je. In vedo: če jo preberejo, lahko breme nemirne vesti postane nevzdržno. Z obstoječim (bremenom) pa se še nekako vlečejo za življenjem.
Ker v javnosti figurirate kot angažirani intelektualec - če je v interesu slovenskega ljudstva in univerzalnega etičnega ustroja, se »vmešavate« v stvari, ki vas neposredno ne prizadevajo, a imate zagotovljen dostop do medijev -, je prav, da se opredelite tudi do knjige, ki izraža povsem nove razlage - vredne obsodbe ali čaščenja, pozornosti vsekakor - morečih dilem našega časa.
Ker smo nekaj prostovoljcev, ki pogosto nimamo denarja za poštnino, to presneto drago knjigo darujemo le tistim, ki jo želijo imeti. Če torej menite, da knjiga ni vredna pozornosti, prosimo, obvestite nas. Prišli jo bomo iskat (lahko pa nam jo vrnete na naše stroške).
Za dobro voljo se vam zahvaljujemo in vas lepo pozdravljamo.
Ljubljana, 27.8.2009
prof. Tanja Dokler
Bila je to lepa priložnost, da intelektualci, sledeč znamenitemu Voltairovemu stališču (Ne strinjam se s tabo, boril pa se bom, da prideš do besede), demantirajo avtorja, ki v knjigi govori o intelektualni bedi in zatrjuje, da Slovenija nima intelektualnega kroga. Ne, potrdili so ga. Še več, nekateri so dodatno razkrili blagovno nrav karakterja in maščevalne strasti.
Dobra dva meseca po tem pismu, smo jim napisali teh par vrstic:
DEMOKRATIČNA EVTANAZIJA IN INTELEKTUALCI (2)
Pozdravljeni!
Ugotavljamo, da nimate namena javno spregovoriti o naši knjigi Kam greš, Evropa (če ste morda to storili, prosimo, obvestite nas, vseh medijev namreč ne moremo spremljati; v tem primeru bi se vam posebej zahvalili in vam darovali knjigo). Ker je ta presneto draga knjiga za nekaj prostovoljcev opazen strošek, jo dajemo, kot smo zapisali ob izročitvi v oceno, le tistim, ki jo želijo imeti.
Prosimo, sporočite nam, kdaj in kam naj pridemo iskat knjigo (seveda, lahko nam jo vrnete po pošti, tudi na naše stroške).
Lepo vas pozdravljamo!
Ljubljana, 2.11.2009
prof. Tanja Dokler
Niti po tem nam Tanja Lesničar Pučko, Lev Kreft in Bernard Nežmah ne dovolijo prevzeti knjige. Preprosto, nasilno so si jo prisvojili.
Zakaj omenjeni intelektualci nočejo poročati o knjigi Kam greš, Evropa, čeprav se s temami knjige strokovno ukvarjajo? Ker so medijski intelektualci. Javno podobo si oblikujejo, moč zagotavljajo in denar služijo z medijskim nastopanjem, ne pa z znanstvenimi deli, doseganjem višjih resnic, bojevanjem za pravico. Tisti, ki so (ideološko) levo pozicionirani, vsak teden nastopijo (če malo karikiramo) v kultnem Studiu City pri Marcelu Štefančiču, desni pa v Odmevih pri Rosviti Pesek (kakšno poslanstvo nacionalne televizije); levičarji so kolumnisti Dnevnika, desničarji Reporterja in Demokracije. Zapisati pošteno besedo o knjigi Kam greš, Evropa bi pomenilo, zameriti se medijem. Izgubiti intelektualno kritje. Kajti avtor je opozoril na trgovino z novinarskimi in uredniškimi položaji (različne oblike korumpiranosti) pri številnih novinarskih odličnikih: Tanja Lesničar Pučko, Aleš Čar, Suzana Rankov, Melita Forstnerič Hajnšek, Petra Vidali, Katja Šeruga, Romana Dobnikar Šeruga, Igor Bratož, Valentina Smej Novak, Danica Petrovič, Sabina Obolnar, Meta Česnik, Bojan Požar, Marjan Horvat ter priložnostnimi kritiki: Manca Košir, Branko Gradišnik, Tatjana Pregl Kobe, Vladimira Rejc …
»Občutljivost je otopela; čistost se je umazala; čustveni refleksi so manj živi; in vse to mirno prenašamo, vse to sprejemamo« - je svojčas zapisal Gide. Da, torej, naših intelektualcev ne prizadene Kocbekova bolečina, trpljenje in muka - »Moja notranjost mi silovito govori, da moram ostati človeško neodvisen in svoboden, ne samo zgodovinsko uporaben in koristen« - niti ne preseneča. Začudujoča je njihova miselna omejenost: ne vidijo, da pišejo lastne biografije, zaradi katerih bodo jezni. Zelo jezni.
ČASI BREZČASTJA – nadaljevanje (januar 2011)
»Jelka Strojan na sodišču napadla oškodovanca«; »Romi nad Mesojedca in novinarje pred očmi policije«; »Romi z vilami nad kmeta«; »Švicarji na referendumu proti minaretom«; »S črnci ne moremo živeti, posilstvo je navaden seks«; »Azilanti z Balkana jezijo Nemce«; »Priseljencev je sedemkrat več kot odseljencev«; »Pristni Evropejci postajajo ogrožena vrsta«; »Angela Merkel: Multikulturalnost je zgrešen projekt«; »Sodnica v kazenskem postopku«; »Podkupljivi novinarji«; »Pedofilija v literaturi«; »Zamaskiranci nad gejevskega aktivista« - ni ga torej božjega dneva, ko mediji ne bi, tako ali drugače, potrdili dragocenosti knjige Kam greš, Evropa in poguma avtorja. In lastno gnilobo. Obveščajo namreč, da so »pristni Evropejci ogrožena vrsta«, da je »projekt multikulturalnosti zgrešen«, predstavljajo knjigo nemškega politika Thila Sarrazina (Nemčija uničuje sama sebe), ki danes ugotavlja tisto, kar je Anej Sam ugotovil pred dvema letoma. Knjigo Kam greš, Evropa pa dobesedno skrivajo. Da, notranja gniloba zaradi katere je Cankar krvavel.
Tragične razsežnosti človeške bede je na inteligenten način predočila neka bralka Dela in Dnevnika. Iz knjige Kam greš, Evropa je prepisala del razprave o priseljencih in to poslala v objavo Romani Dobnikar Šeruga in Zlatku Šetincu. Zapisala je, da je tekst prevzela iz neke razprave Alberta Camusa v časopisu Combat, letnik 1947. Zdaj pa pozor: pod naslovom Tako je govoril Albert Camus, oziroma Multikulturalnost, zgodba o neuspehu, sta Dnevnik (4. 11. 2010) in Delo (10. 11. 2010) naravnost zgrabila razlago Aneja Sama. Šele ko se je soočila z realnostjo tožbe, je Romana Dobnikar Šeruga objavila popravek oziroma ime avtorja (Delo,6. 1. 2011). Kaj bi rekel Cankar? Gniloba, notranja gniloba!
Avtor te »pohujšljive« knjige in mi, ki jo uvajamo v življenje, o njej resnično nimamo tako visokega mnenja, kot številni drugi: junaki le-te, »varuhi« demokracije, linearni humanisti, »internacionalisti«, nosilci brezpogojne ljubezni, ezoteriki, »unikatni« posamezniki brez kritja ... Menimo, da je knjiga resnično vredna širše pozornosti; vemo, da je avtor zapisal veliko tega, kar množice čutijo, nihče pa si ne upa povedati. Ne mislimo pa, da bo usodno vplivala na človeške usode in civilizacijsko pot. Številni pa jo doživljajo kot bič božji. In okrog Aneja Sama se pletejo nevidne črne mreže. Ožijo se ognjeni obroči.
Svojevrstni atentat na Aneja Sama je izpeljala nacionalna televizija. Izstavljen račun za knjigo Kam greš, Evropa, ki si jo je prilastil Sašo Hribar, je izkoristil moderator Tednika Janko Šopar in vesoljni Sloveniji sporočil: »Nepoštena poslovna praksa ... Anej Sam nasilno prodaja knjige ... za nenaročene knjige izstavlja račune ... zahteva prepoved prispevka ... grozi ...« (krparijo od prispevka je pripravila Mojca Blažej Cirej).
Zdaj pa poglejmo to človeško gnilobo. Kot je razvidno iz dopisa, ki je zgoraj objavljen, smo nekaterim medijem izročili knjigo v morebitno oceno s pripombo: »Ker gre za zelo drago knjigo, mi pa smo nekaj prostovoljcev ... Če morebiti menite, da knjiga ni vredna javne obravnave ali vsaj omembe – jo bomo prišli iskat«. Ker Sašo Hribar ni spregovoril o knjigi (čeprav je pisana na kožo oddaji Hri-bar) smo ga prosili, da nam omogoči prevzem le-te (dopis z dne 25. junija 2010). Prosili smo še enkrat (dopis z dne 20. septembra 2010), potem pa ugotovili: Gre za že znano prakso nekaterih novinarjev – okoriščanje s takoimenovanimi recenzentskimi izvodi. Sašo Hribar je že leta 2003 na to »finto« (spregovoril bi o naši posebni knjigi Sijaj drugačnosti) pridobil tudi naš arhivski izvod te knjige – o njej nikoli ni objavil niti besede, na vse naše prošnje in urgiranja naj jo vrne, je se je delal gluhega. Ker menimo, da je nacionalna televizija odgovorna za notranjo ureditev, ki omogoča banditska početja novinarjev, smo izstavili račun. In pojasnili. Namesto, da bi opozorili novinarja in začeli spreminjati prakso, so naredili oddajo kot brezdušno ponarejanje dejstev. Niso upoštevali našega argumenta: »Knjigo smo izročili v oceno – obveščanje o dogodkih širšega pomena pa je temeljna funkcija javne televizije – ne z namenom prodaje ...«. Ker je ta falsifikat preblaga kazen za Aneja Sama, je Šopar izgovoril ledeno laž: »Anej Sam grozi«. Državljani pa so prepričani, da uredniki na nacionalni televiziji ne lažejo in to je zares onečaščenje Aneja Sama. Zato torej državljani plačujemo TV prispevek. Da nam ugledni novinarji, voditelji in uredniki nacionalne televizije gledajo v oči in: Lažejo!
Prav zanimivo je opazovati, kako se ljudje do knjige, ki jo izročimo na ogled (novinarju, knjižničarju, gospodarstveniku, politiku ...) različno odrejajo. Kakšen razpon v učlovečenosti – od čiste doživljenosti in hvaležnosti, da so si knjigo ogledali in jo z obrazložitvijo vračajo ali plačajo, do tiste hlodovske samozaljubljenosti različnih posameznikov, ki so prepričani: vse lepote tega sveta je treba iztresti pred njihove noge. Nekateri torej drago knjigo obdržijo (ali to skušajo) kot potrditev lastne pomembnosti, drugi pa preprosto, ker so škrti. Pa so še tisti, ki se maščujejo, nas kaznujejo; pa tisti, ki bi si zagotovili donosne aranžmaje, toda ob proviziji. In tako naprej. Zakaj nam visoka uradnica Državnega zbora Maja Briški ne da nazaj knjige (urednik jo je, kot dobro znanko, prosil da jo pokaže v knjižnici DZ); zakaj nas je Viktorija Kovačič (sicer soproga predsednika uprave Nove kreditne banke Maribor Matjaža Kovačiča) oškodovala za več dragih knjig (obljubila je pomoč, po tem pa jih darovala Waldorfski šoli) - ne vemo. Vemo pa, da je to napačna stran življenja in proti temu se je treba bojevati. Te drobne reči - drobne po prevladujočem videnju - niso drobne. Tisti, ki je pripravljen na "malo" grdobijo, bo, pri določnem spletu okoliščin (ko v oštariji ugasnejo luči), naredil tudi najhujšo.
Dobrota mora biti aktivna. Le ne delati grdobij - to ni dovolj. Grdobijam se moramo zoperstavljati. Tisti, ki tega ne počne, je soodgovoren za grdobije drugih.
